Ko se je Kuhar vrnil domov, mu je civilna oblast dala vedeti, da nima pravice do jugoslovanskega državljanstva, ker je v času plebiscita živel na Koroškem in ni optiral za Jugoslavijo. Na srečo je z veliko posluha nerodno reč uredila krajevna oblast Kotelj, kjer so ga vpisali kot prebivalca za več let nazaj. Postal je jugoslovanski državljan s polno pravico in s priporočili dobil potni list tudi od ljubljanske vlade. »Moj osebni položaj je bil leta 1923 naslednji: Bil sem jugoslovanski državljan, cerkveno podložen avstrijskemu škofu. S tem dvojnim statusom sem se vrnil v Pariz, kjer sem se vpisal na pravno fakulteto.«50
Medtem je bil Alojzij Kuhar nekaj časa tudi v Angliji; o tem v svojih božičnih spominih piše tako:
»L. 1923 sem bil pri sestrah Éducation chrètienne, v Salisbury v Angliji. Topla, kapela vsa ovenčana kot nevesta. In sestre vse tople, kot da bi se bale, da bi to noč čutil samoto. Nisem. Spet sem imel pri sebi očeta in mater, in Lovra, in Anzija in Gusteja, in ko sem bil dobre volje po polnočnicah, sem slišal smeh svojih dragih tam daleč izpod ”Koscev”, o katerih sem vedel, da so tudi srečni ob misli name. Domovina je bila takrat v zanosnem poletu, zdrava, pogumna. Tudi dragi Hillovi, kjer sem stanoval – 76 Campbell RD, Salisbury, so me privezali nase z ljubečo toplino. Ne pozabim trenutka, ko je zjutraj ob dveh, po polnočnici, ko sem sedel sam v svoji sobici, sam a ne osamljen, potrkal na vrata Syd, vstopil s čašo vina in mi nazdravil: ”Ker Vas ni k nam, pridem jaz k Vam. Srečen Božič!” Protestant. Šel sem k njim, in ljubezen med nami ni nikdar prenehala, med njimi: mati, hčerke Ivje in Olivia, sinom Sydnejem, in med menoj, in narobe. Blaženi sveti večer, ko je tujina v ljubezni objemala domovino v dihu istega Kristusovega evangelija.«51
Študij je torej Alojzij Kuhar nadaljeval na pravni fakulteti sorbonske univerze, bil vmes leta 1925 v Porenju in Vestfaliji v Nemčiji, kjer je proučeval delavske vzgojne organizacije katoliške stranke centruma. Jeseni 1925 bi skoraj odšel v ZDA, kjer naj bi prevzel uredništvo slovenskega katoliškega dnevnika v Chicagu. Načrt mu je propadel, ker je zamudil rok za izpolnitev imigracijskih listin. Zatem se je spet vrnil v Anglijo, »da vidi nekaj sveta in se nauči angleščine«, ker mu je dnevnik Slovenec iz Ljubljane sporočil, da bi ga rad za urednika. V Angliji je bil kaplan na neki dekliški visoki šoli, ki jo je upravljal francoski verski red. Angleščina mu je šla počasneje, kot si je to prej predstavljal, saj je s sestrami na šoli moral govoriti francosko. Bivanje v Angliji pa se mu je zdelo lepo in zanimivo, saj je živel v Salisburyju, »tipičnem britanskem katedralskem mestu z vsemi stoletja dolgimi tradicijami in ozkoglednostjo prebivalstva, ki je bila očitna na vsak korak.«52
O življenju v Salisburyju, ki mu je bilo očitno pogodu, piše tako: »1924 sem še vedno v Salisbury in Božič je še bolj razkošen! Sestram sem podaril kanonske tablice in sem bil ponosen, ko so zablestele pri polnočni sv. maši! Božični kolač sem rezal pri sestrah, njihov gost, pri njihovi mizi, pod njihovim drevesom; in žarelo mi je iz oči, ker sem mislil na očeta in mater in mi je srce govorilo, da je vse prav tam daleč v leseni bajtici na Prežihovem vrhu, v Kotljah, v Mežiški dolini, v Sloveniji, v… kaj bi več, tam kjer je živel moj mladi narod.«53
Leta 1926 je odšel za šest mesecev v London in obiskoval tečaje ekonomske šole. Tam ga je poučeval ekonomijo slavni profesor Marshall. Stanoval je v Southwarku, na jugu Londona. Tu je imel tudi priložnost, da se temeljito pouči o položaju katoliške cerkve v Angliji in o razmerah, življenju in delu preprostih ljudi v najbolj zapostavljenih predelih Londona.
O božiču v Londonu pa je zapisal tako: »Prihodnje leto sem praznoval Božič v Londonu. St. Georges Cathedral, London, E.E.I. Stanoval sem v stolnem župnišču, med sedmimi duhovniki: John Corballis (sedaj korar), Fr. J. MacHugh, sedaj na Irskem, J. Patrick Perkins, sedaj v Dublinu, Alfred Golliard, sedaj župnik v senci plinskih rezervoarjev v Battersea, London, Fr. Walter Slone, danes župnik nekje v Surrey, Fr. Norman Gillet, danes župnik v Forest Hill, S. E. in Fr. John Farrel, danes župnik v Worcester Park, Surrey. Ta božič je bil ‘pontifikalen’. Slavnostna večerja, pontifikalna služba božja (škof Amigo, ki je še škof) nato prepevanje ”carrolov”, to je božičnih pesmi, od župne mladine, nato spet cerkvene pontifikalije. ”Christmas pudding”, darila, obiski. Moj – prvi uradni Božič. Manj topel v srcu, to je res, a prekipevajoč od liturgičnega veselja. Želel sem: oh ko bi doma to videli. Spet mi je domovina ponujala svojo drago roko sem skozi tisto sivo londonsko Sv. Noč!«54
Jeseni 1926. leta se je Kuhar vrnil v Pariz in dobil sorbonsko pravno diplomo.55 Konca pariškega leta se spominja tako:
»L. 1926 sem bil spet v Parizu. Pri madame G. na 149, rue de Rennes, escalier A., v drugem nadstropju, v mali sobici z razgledom na dvorišče. Moji stari prijatelji: Merc, Ščetinec, Garašanin, Belič, so vsi odšli. A prišel je Ivšić iz Zagreba. Mihajlo. Ves okrogel od dobre volje. In Ilija Jukić (danes bivši pomočnik zun. min. tu v Londonu, na begu)! In father Knaus, moj rojak iz Koroške, a Nemec. To je bil moj Božič, ko sem bil sam. Da imel sem še ‘prijatelja’: To je bil dragi doktor Černigoj, ki je takrat že padel s svoje višine ljubljenca ljubljanske univerze, ljubljenca tudi pariških profesorjev, padel, pravim, med pariške študente-capine… Takrat sem ostal sam. Spomini so trkali na okno. Oče, mati, domača hiša, vsi so vstajali, živi, pred mojo dušo in me gledali in gledali. Takrat mi je bilo hudo. Vem še danes, kot da bi bilo včeraj. Še vedno vidim, kako sem se vrgel na posteljo in jokal in jokal, kot še nisem jokal nikoli. Oh, kako črna je bila noč, ki je zijala skozi okno. Kako so udarjali po meni zvoki klavirja tam spodaj nekje pod menoj, in kako strašno so rjuli po ulici dol in gor avtobusi. Posebno slika matere se mi je prikazala z vsemi živimi detajli. Resna, stroga, vzravnana. Kako sem jo prosil odpuščanja, dasi nisem vedel zakaj in čemu! Kako sem jo božal in si je želel še bolj pri sebi. In jokal sem, kot nikdar poprej. In molili smo rožni venec z domačimi, kot doma. Toda žalost se s solzami ni odtekla in hrepenenje po domu se ni ohladilo. Vsi, oče, mati, Lovro, Anzej, Gustej so prihajali, slišal sem zvon od sv. Marjete, slišal stare božične pesmi, ki so jih hripavo pele Liza in Jerca in Mlinarjeva Ančka, in Šrotneška Barba in stari mežnar Rok, ali ki so mi bile najlepše petje.«56
Leta 1927 je Kuhar pričel obiskovati francoska industrijska območja na severu, vzhodu in okoli Lyona. Tam so se namreč začeli naseljevati slovenski emigranti, ki so dobili delo v rudnikih in jeklarnah. Teh emigrantov je bilo tako veliko, da je začel pošiljati jugoslovanskim diplomatskim predstavnikom poročila o vseh nepravilnostih, ki jih je opazil. S tem je vzbudil njihovo zanimanje zaradi pomanjkanja socialne zaščite teh jugoslovanskih delavcev.
Poleti 1927 je odšel domov na počitnice. Sam je o tem pisal tako: »Bil sem doma štiri mesece, se ogrel pri očetu in materi, in spet šel v svet – kot komisar med izseljence v Pariz. Takrat smo ”izkopavali” naše naselbine. Prišel je Gornik , pozneje župnik v Begunjah, tam kjer so 1941-45 Nemci pobijali naše slovenske fante po stotinah. Z Gornikom sva praznovala Božič v koloniji v Lièvinu, pri Lensu, Pas de Calais, Francija. Napravili smo polnočnico v cerkvi St. Pierre, Forse 16, po domače, kot v Sloveniji. Nato pa se je kolonija razšla po hišah in praznovala. Mi smo ”kadili” pri Sajetovih in pri Tuhtarju pred polnočnicami, po polnočnicah pa božičevali pri obeh: kolači, kuhane češplje, zakuhano vino, in slovenske božične pesmi. Kako krasen je bil ta Božič! In kako skladno se je v njegov okvir podajala slika moje domače hiše in dragih v njej, ki sem jo poklical semkaj med te oddaljene drobce slovenske krvi.«58
Dr. Alojzij Kuhar se je torej spet vrnil v Pariz kot pomožni emigracijski komisar pri jugoslovanskem veleposlaništvu. Obenem je nadaljeval s študijem ekonomije, dobil diplomo s tezo Petrolejski imperializem in pariške študije še uspešneje sklenil konec leta 1928 ali v začetku leta 1929 z zagovorom doktorske disertacije z naslovom Vloga petroleja v svetovni politiki.59 Postal je, kot sam pravi: »… tudi doktor ekonomskih ved.«60 Marsikomu se bo zdelo nenavadno, da se je Alojzij Kuhar ob duhovniškem poklicu odločil za povsem civilno stroko.61 Bil pa je nemiren, raziskujoč duh in so ga gotovo zanimale tudi številne posvetne teme.
Druga skrb in velika naloga, ki se ji je dr. Kuhar posvetil, je bilo delo za vedno številčnejšo slovensko emigracijo. Ponudila se mu je prilika, saj je, kot že zapisano, leta 1927 postal socialni referent pri jugoslovanskem poslaništvu v Parizu in dopisnik Slovenca iz Francije in Anglije. Njegovi članki iz Pariza in Londona so bili zelo zanimivi. Tone Sušnik o tem piše: »Članek ”Kako gledajo Angleži na nas” bi bil koristen tudi bralcem sedanjih dni, ga je pa Kuhar objavil že leta 1928 v Slovencu.«62
Kuhar sam o tem piše: »Moje delo na poslaništvu se je nadaljevalo in naraščalo v razmerju s številom jugoslovanskih stalnih in sezonskih imigrantov. Tako smo jih imeli leta 1929 na seznamu 94.000, od teh 25.000 Slovencev.«63 Ko je obiskoval različna naselja, je vedno opravljal dve nalogi. Kot duhovnik je najprej poskrbel za njihove duhovne potrebe, kot agent-diplomat pa jim je priskočil na pomoč v materialnih zadevah. S takih poti se je običajno vračal z več sto prošnjami za materialno pomoč.64 Kak mesec jeseni leta 1928 je preživel tudi v Londonu in tam srečal dr. Aleša Beblerja,65 s katerim se je spoznal že na univerzi v Parizu. V Londonu pa sta živela skupaj v katoliškem župnišču, kjer je bil Kuhar pomožni kaplan. Tu sta postala še kar dobra prijatelja, a Kuhar takrat še ni vedel za njegovo povezavo s komunističnim gibanjem.
V Parizu je Alojzij Kuhar spoznal poznejšega sodelavca pri Slovencu dr. Ivana Ahčina66, ki je bil tudi politično njegov somišljenik. Ruda Jurčec v svojih spominih omenja, da so Kuhar, Janez Janžekovič, Aleš Bebler, Ivan Ahčin in on bili skupaj na paradi na Elizejskih poljanah ob 10. obletnici podpisa Versajskega sporazuma.67
Božič 1928 je Kuhar slavil v Franciji, v koloniji v Merlebachu. O tem je zapisal: »… Moselle, Francija, tudi med Slovenci. Pri Mlekuševih! Dragi moji rojaki tukaj so bili bolj ”podivjani”, dasi jih je lepo pasel Hafner, iz kaznilnice v Begunjah, ki je semkaj prispel misijonarit. Božič je bil bolj leden. Vem, da sva oba jokala, ko je bilo tako malo ljudi pri polnočnicah. Toda naslednje jutro sva šla v Creutzwald, k Božičevim in pozabila na solze.«68
Alojzij Kuhar zelo nazorno opisuje tudi drugi »incident«, ki ga je ugotovil pri svojem socialnem delu leta 1929:
»Drug incident se je zgodil v zbiralnem taborišču za sezonske imigrante, ki so prihajali v Francijo iz raznih držav Srednje Evrope. Tudi Jugoslovane so pošiljali skozi to taborišče. Uradni postopek je bil naslednji: 1) Jugoslovanski emigracijski urad v Zagrebu je sprejel prošnje za delavce od tujih podjetij. 2) Jugoslovani so se prijavljali na ta urad za delo v tujini. Pisarna je bila tako neke vrste uradna zaposlitvena agencija, ki je nabirala domače delavce in jih pošiljala tujim delodajalcem. Delavske pogodbe so bile podpisane v Zagrebu in s temi papirji so delavci zapuščali domovino v posebnih transportih v Francijo, kjer so jih pošiljali v zgoraj omenjeno zbiralno taborišče, jih prerešetali itd., dokler jih niso delodajalci osebno prihajali iskat.
V praksi pa so bile te stvari povsem drugačne ter je moja pisarna ugotovila vrsto nezakonitih dejstev. Delavci so prihajali v Francijo s pogodbami brez podpisov delodajalcev. Zgodilo se je tudi, da jih delodajalec po njihovem prihodu ni hotel zaposliti. Delavce so potem pošiljali k drugim firmam, na drugačno delo in brez pogodbe. Zgodilo se je tudi, da so jih pripeljali na kraj njihovega dela, toda v njihovo veliko presenečenje so ugotovili, da nimajo bivališča, ne gostilne, ne možnosti za prehrano, čeprav so bile vse te zadeve dogovorjene v pogodbi.
Ker sem hotel priti stvari do dna, sem hotel osebno obiskati zbiralno taborišče, pa so mi francoske oblasti vstop prepovedale, čeprav sem imel diplomatski status. Zato sem sklenil, da se bom vtihotapil v taborišče. Za prihodnji delavski transport, ki je prišel v Francijo, sem se oblekel v navadnega rudarja iz Jugoslavije in se pomešal z ostalimi. Z njimi sem prišel v taborišče in mogel tako dva dni mirno opazovati, kaj se tam dogaja.«69
V nadaljevanju (v naslednji številki Pogledov iz leta 2001) piše: »Ker nisem imel delavske pogodbe, so me po pregledu poslali brez dokumentov k nekemu cestnemu podjetju. S tem podjetjem sem prišel v južno Francijo na svoj določen delavni kraj. Tam sem imel priliko opazovati vse, videti življenjske razmere, okušati delavsko hrano itd., nakar sem končno ravnateljstvu pokazal svojo diplomatsko izkaznico.
Nastalo je veliko razburjenje. Vrnil sem se v Pariz in napisal poročilo. Francoski delavski minister se je pritožil preko zunanjega ministrstva, toda gospod dr. Palajković me je ščitil, ker nobena pritožba ni bila osnovana.
Končni rezultat vsega tega je bil ta, da smo odkrili najstrašnejši promet s tujo delovno silo, v katerega je bilo vpleteno veliko število francoskih uradnikov in skupina nekega zagrebškega podjetja, ki so si delili dobiček med seboj. Škandal je bil tu in nam je pomagal urediti zadeve kar najbolj zadovoljivo za naše delavce, večinoma Srbe iz Like ter Hrvate iz Dalmacije in Bosne.«70
Ta dogodek izredno pristno utemeljuje njegov veliki socialni čut. Tako kot njegovemu bratu Vorancu tudi Prežihovemu Lojzu ni bilo škoda še tako velikega truda, če je le lahko pomagal revnim in brezpravnim.
Leta 1929 je za kratek čas prišel domov na počitnice in takrat ugotovil, da je njegov brat Lovro Kuhar, za katerega je že od prej vedel, da je naklonjen revolucionarnim idejam, član prepovedane komunistične partije in da njihov dom stoji na točki enega od »komunističnih kanalov«, ki je vodil iz Jugoslavije v Avstrijo in obratno. Da bi se res odpočil od nehvaležnih diplomatskih poti, je bil veliko v naravi; z znanci se je povzpel tudi na Uršljo goro in bil z bratom Ivanom, gospodarjem na Prežihovi bajti, na lovu po gozdnih stezicah Preškega vrha, Podgore in Podkraja. Z njima so sledili gozdnim živalim še domačini z bližnjih kmetij pri Toneju, Rožanku in Gačniku.
Alojzij Kuhar se je nato vrnil v Pariz in tam ostal do julija 1930, ko je oddal ostavko, ker je sprejel mesto zunanjepolitičnega urednika pri Slovencu, dnevnem glasilu krščansko demokratske stranke. Za ta korak se je odločil zaradi dogodka, v katerega je bil vpleten njegov brat Voranc, osumljen komunist.71 Sam piše, da je ostal pri Slovencu od avgusta 1930 do marca 1941. Kot zunanjepolitični urednik je moral spoznati beograjsko politično ozračje, zato je odšel v Beograd za eno leto. Tam je spoznal delovanje parlamenta, jugoslovanske vlade, tiska in diplomatskega zbora.72
V tem času je Alojzij Kuhar iz Ljubljane, kjer je urejeval Slovenca, lahko večkrat prihajal na Koroško. Obiskoval je brata Ivana in ostarele starše. Še posebej slovesno je bilo 24. novembra 1930, ko ga je na svojo poroko povabil brat Anzej, gospodar na Prežihovi bajti. Alojzijev brat Ivan Kuhar je tedaj za roko zaprosil Merkačevo Lojzko (Alojzijo Sekol; 1904–1980), kmečko hčerko z bližnjega Stražišča nad takratnim Guštanjem. Mladoporočenca sta se spoznala, ko je Anzej hodil v kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju, mlada Lojzka pa v gospodinjsko šolo v Celju.
_______
[50] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 5.
[51] Kuhar, Alojzij: Sveti večer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 44 – 45, februar 2001, str. 22.
[52] Prav tam, stran 6.
[53] Prav tam, stran 22.
[54] Prav tam, stran 22 – 23.
[55] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 6.
[56] Kuhar, Alojzij: Sveti večer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 44 – 45, februar 2001, str. 23.
[57] Franc Gornik (1895–1968), dolgoletni blejski župnik in zgodovinar; prej izseljenski duhovnik v Franciji, nato kaplan na Bledu (1929–1932), leta 1932 pa župnik v Begunjah; 1941 izgnan na Hrvaško; od 1947 do upokojitve župnik na Bledu.
[58] Kuhar, Alojzij: Sveti večer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 44-45, februar 2001, str. 22.
[59] Ta naslov omenja več prispevkov v Zborniku o dr. Alojzu Kuharju, Kotlje, oktober 1993. Tone Sušnik pa napačno navaja, da je »… nadaljeval na Pravni fakulteti v Parizu in zaključil z doktorsko tezo ‘Vloga petroleja v svetovni politiki’, nato pa pripominja: »O tem študiju in disertaciji trenutno ne vemo podrobnosti.« (str. 24.)
Nevede ga potem napačno citira tudi Janez Mrdavšič: Dr. Alojz Kuhar, Skica za oris njegovega življenja in dela, Ravne na Koroškem, 1998, str. 7: »… je nadaljeval študij na pravni fakulteti sorbonske univerze. Končal ga je leta 1926 z zagovorom doktorske disertacije Vloga petroleja v svetovni politiki.«
[60] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 6.
[61] Sušnik, Tone: Dr. Alojz Kuhar – rod in življenje. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju, Kotlje, oktober 1993, str. 24.
[62] Prav tam, stran 24.
[63] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 6.
[64] Prav tam, stran 6.
[65] Aleš Bebler (1907–1981), slovenski španski borec, partizan, politik, general, diplomat in narodni heroj Jugoslavije.
[66] Dr. Ivan Ahčin (1897–1960), slovenski teolog, katoliški sociolog, publicist in politik; glavni urednik Slovenca od 1929 do 1941.
[67] Jurčec, Ruda: Skozi luči in sence. 2. Buenos Aires 1966, str. 9.
[68] Kuhar, Alojzij: Sveti večer 1945. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 44 – 45, februar 2001, str. 24.
[69] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 8.
[70] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 46 – 47, maj 2001, str. 1 – 2.
[71] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 6 – 7.
[72] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 46 – 47, maj 2001, str. 2.