Dela Petra Kozlerja v ptujski knjižnici

V 19. stoletju imena Slovenija ni bilo niti v geografiji niti v upravni ureditvi habsburške monarhije. Tudi Slovenci sami niso bili poučeni o mejah slovenskega etničnega ozemlja, se pa je vedno bolj krepila zavest o povezanosti Slovencev različnih dežel v en sam narod. Pod vplivom evropskih nacionalnih gibanj se je leta 1848 pojavil načrt o združitvi slovenskega etničnega ozemlja v politično enoto Zedinjeno Slovenijo. Program Zedinjene Slovenije je zahteval odpravo starih deželnih enot in združitev vseh Slovencev v eno kraljestvo z imenom Slovenija v okviru avstrijskega cesarstva, z lastnim parlamentom in s slovenskim učnim in uradovalnim jezikom.

Peter Kozler je marčno revolucijo 1848 dočakal na Dunaju, kjer je najprej študiral pravo, nato pa opravljal službo advokata. Družil se je z mnogimi Slovenci, ki so takrat bivali ali študirali na Dunaju in so odigrali pomembno vlogo pri prebujanju slovenske narodne zavesti ter v gibanju za politično združitev Slovencev. Deloval je v odboru dunajskega društva Slovenija, ki je 20. aprila 1848 izdalo program Zedinjene Slovenije in skupaj s pravnikom Antonom Globočnikom na podlagi kranjskega deželnega grba določil barvo slovenske zastave: belo-modro-rdečo. V obrambo slovenskih narodnih zahtev se je lotil publicističnega dela in se zanimal zlasti za obmejne Slovence. Za Zedinjeno Slovenijo je zahteval slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, Goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki (poudarjal je slovenski značaj Istre) ter slovenski del Ogrske.

Zahteva po združitvi vseh Slovencev v eno državo ga je vzpodbudila, da se je lotil kartografske predstavitve ozemlja, poseljenega s Slovenci. Da bi ugotovil, kje poteka slovenska etnična meja, je začel sistematično zbirati zemljepisno, narodopisno in statistično gradivo za zemljevid celotnega slovenskega narodnostnega ozemlja s slovenskimi krajevnimi imeni in registrom le teh. Zemljevidov s slovenskimi krajevnimi imeni, s katerimi bi si lahko pomagal, je bilo takrat malo, zato je moral te podatke šele zbrati. Pri popisu slovenskih krajevnih imen so mu pomagali mnogi znanci in prijatelji. Podatke za  Koroško in Štajersko so pošiljali Josip Muršec, Oroslav Caf, Matija Majar in Andrej Einspieler.

Jeseni 1848 je dal Kozler odtisniti nekaj poskusnih izvodov svojega zemljevida in jih poslal poznavalcem krajevnih imen, da so nanje vpisali pripombe, dopolnitve in spremembe. Hkrati z njimi je poslal tudi sezname krajev z nemškimi imeni in rubrikami za vpis slovenskih imen, opis narodnostih razmer ter jezika, v katerem se izvajajo verski obredi. Obredni jezik je bil pomemben kriterij za določanje narodne pripadnosti krajev. Bogato statistično gradivo je zbral v knjižici Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev. i.t.d.. Knjižici, kjer je opisal slovensko etnično mejo, in naj bi bila sestavni del zemljevida, je dodal še list z upodobljenimi grbi slovenskih dežel ter Imenik mest, tergov in krajev zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele, ki je bil dolga leta edini seznam krajev na celotnem slovenskem ozemlju.

Zemljopis je bil natisnjen že leta 1854, a je bil zemljevidu priložen šele ob njegovi drugi izdaji leta 1864, saj so se pri izdaji zemljevida stvari zelo zapletle. Dunajski bakrorezec E. (Kozler nikjer ne omenja njegovega celotnega imena) bi namreč moral izdelati bakrorezno ploščo z zemljevidom slovenskega ozemlja že v  prvi polovici leta 1849, a je z denarjem ter Kozlerjevim rokopisnim gradivom in nedokončano bakrorezno ploščo izginil neznano kam. Ko se je leta 1851 gradivo s ploščo le našlo, je Kozler grafično izvedbo zemljevida zaupal vojaškemu kartografskemu bakrorezcu Antonu Knorru. 17. novemra 1852 so Novice naznanile, »da bode tisek zemljovida slovenske dežele meseca januarja leta 1853 gotov«, obenem pa je bilo objavljeno tudi »povabilo na naročbo«.

Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin (1853) velja za prvi podroben prikaz slovenskega etničnega ozemlja z izključno slovenskimi imeni pokrajin, naselij in voda. Nanj so vrisani tudi rudniki železa, bakra, svinca in živega srebra, cestna in železniška mreža ter pošta, s čimer je Kozler opozoril tudi na naravno bogastvo dežele. Obsega Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško in Istro, Prekmurje in Beneško Slovenijo z Rezijo. S pikčasto črto je vrisana slovenska narodnostna meja, ki je »natanko kazala, kako daleč slovenska beseda seže«. V primerjavi z današnjimi mejami je Kozler posegel veliko globlje v Avstrijo, na jugu zajel vso Istro in velik del Kvarnerja z Reko in bližnjimi otoki, na JV pa del današnjega slovenskega ozemlja prisodil Hrvaški. Današnja Slovenija obsega le 87 odstotkov ozemlja, ki je na Kozlerjem zemljevidu označeno kot slovensko.

Ker pa je bila Zedinjena Slovenija revolucionarna zahteva iz leta 1848, so avstrijske vojaške oblasti bakreni plošči in vseh 422 že natisnjenih zemljevidov ter 1.000 bakroreznih grbov slovenskih dežel zaplenile, Kozlerja pa obtožile veleizdaje, češ da ruši zakonito zvezo avstrijskih dežel. Krivde mu sicer niso mogli dokazati, a so izdajo zemljevida vseeno prepovedali. Leta 1861 je notranje ministrstvo prepoved preklicalo in tako je zemljevid z letnico 1853 končno zagledal luč sveta. Leta 1864 je izšel še dvakrat, četrtič leta 1871, nato pa do leta 1975 ni bilo ponovnih natisov. Bakreni plošči z vrisanim zemljevidom je Kozler konec 60-ih let podaril Slovenski matici, katere odbornik je bil, nekaj let pa tudi njen podpredsednik. Med 1. svetovno vojno sta bili plošči pretopljeni v vojaške namene in tako za vedno izgubljeni, zemljevid pa se je ohranil in je bil na mirovni konferenci po 1. svetovni vojni uporabljen kot osnova za določitev razmejitvenih črt.