Pri delu na cestah in predorih so trpeli vozovi, konji in ljudje.
Jože Švigelj (intervju): Ko so v Šmarju železniški tunel delali, je moj tast ‘zglihal’ (se pogodil) za ceno, konje so imeli dobre, voz tudi, parizar, legnar, da so vozili kamenje za tunel iz Kamne gorice, za ‘velb’ (obok) v tunelu. Tako je ‘fino’ kazalo, da bi skoraj obogateli. Hitro si bil v ‘pruhu'(peskokop), delavci so nakladali, tudi sam furman je moral pomagati gor in dol kamenje zmetati. Bilo je težko. Ko je pa zima prišla, konji so ‘kleke ratali'(neuporabni), žita nobenega, ker so vse pojedli ob težkem delu, vozovi so bili ‘fertik’ (pokvarjeni), komati so bili ‘fertik’. Vroče je bilo. Veš, da se je bilo treba pri Finžgarju v gostilni ustaviti. Tako da nismo čisto nič zaslužili.
Šuta je ‘šoder’ za na ‘štreko’, debel pesek je to, zdrobljen. V ‘pruhu’ so zavrtali luknje v živo skalo, pa dinamita natlačili notri, da je skalo ‘razgnalo’. Debele skale so drobili. Mlinje bil za mletje ‘šute’, jaz sem pa delal modele, da so potem vlili tiste zobe, ki so tolkli kamen. Potem je šlo vse na mrežo. Ravno prav debele kamne so dali na progo, ostalo pa na cesto.
Tudi tisti, ki so ‘šuto’ vozili, so vozove hitro uničili. Po ‘dva metra’ šute so vozili, pa na trdem kolesu. Vse je trpelo: vozovi, kolesa, konji, komati in ljudje. Treslo je. Konji so ‘šli’ (se utrudili), komati so ‘šli’ (se uničili), vozovi tudi, predvsem kolesa na makadamu. Kolesa so zdržala tri leta, več ne. Pa mazat je jih bilo treba pogosto.
Konji so bili utrujeni, ‘čist fertik’. Pa so šli v Bjelovar po druge konje. Komaj so jih držali, tako iskri so bili. Čez dva dni so že ‘dali glavo dol’. Po cel dan so ‘šli’, cel dan so težko delali, najprej na polju, kosili, orali, potem so šli pa še ‘furat’. Vsak konj je po takem delu ‘glavo dol dal’. Niso več vajeti ‘nucali'(rabili).
