Stanko Pirnat je prispel v Mokronog proti koncu leta 1896 iz Stične, kjer je opravljal delo notarja od oktobra 1888 dalje. Glede na ohranjene dokumente v novomeškem arhivu pa smemo sklepati, da je uradno službo notarja nastopil s 1. januarjem 1897. Nadomestil je konec junija 1896 umrlega notarja Viktorja Rosino. Notariat je deloval v stavbi sodišča.
Pirnat je ob smrti bival na naslovu Mokronog 25, kjer je verjetno stanoval vsa mokronoška leta. Lastnik stavbe pod to številko in tudi dveh sosednjih je bil leta 1880 Jožef Pehani, ni pa podatka, ali to velja tudi še za Pirnatov čas. Stavba s to hišno številko je sodila v kompleks velikega poslopja, kjer je delovalo tudi okrajno sodišče. Zaradi preštevilčevanj stavb v tem času in pomankanja pisnih virov v zvezi Pirnata pa ne moremo povsem z gotovostjo trditi, ali je Pirnat stanoval v prostorih stavbe sodišča ali v sosednji hiši. Njegova žena in tri hčerke so takrat stanovale v Zagrebu.
V dveh letih in pol notarske službe je imel Pirnat opravka z okoli 2500 spisi, med katerimi najbolj izstopajo ženitne in dedne pogodbe ter overovitve podpisov na različnih listinah. Bolezen mu je onemogočila, da bi službo lahko redno opravljal. Na delovnem mestu ga je pogosto nadomeščal notar Jože Rohrmann, ki je to delo opravljal še nekaj mesecev po Pirnatovi smrti. Šele z začetkom januarja 1900 je Mokronog spet dobil stalnega notarja – Maksa Koserja iz Ptuja. Kot so zapisali v društvu Pravnik ob Pirnatovi smrti, je bil Pirnat ljubezniv kolega z blagim značajem. Na izletih članov tega društva pa da je rad razvijal svoje pevske darove.
Kamor je prišel službovat, so ljudje Pirnata hitro sprejeli za svojega, prav gotovo tudi v Mokronogu. Številnim je posojal denar, kar dokazujejo ohranjene zadolžnice v novomeškem arhivu. Leta ob koncu 19. stoletja veljajo za precej težko obdobje za preživetje mnogih, še posebej kmetov-vinogradnikov. V tem času beležimo pojav trtne uši, ki je uničevala trto in posledično zmanjševala pridelek in zaslužek.
Kmetje so se zadolževali tako v posojilnici, kot pri posameznikih in vsled nezmožnosti odplačevanja dolgov, so kmetije propadale – prišle so na boben in prenekateri posameznik je videl možnost rešitve v odhodu s trebuhom za kruhom v tujino.
Pred prihodom v Mokronog je bil Pirnat že član različnih društev tako strokovnih (npr. društva Pravnik), kot tistih, ki so poudarjala slovensko narodno zavest (Slovenska matica) in glasbeno usmeritev (Glasbena matica). Ponekod je bil le član in je z denarnim prispevkom podpiral delovanje, spet drugje je opravljal vodilne funkcije. Ukvarjal se je tudi s politiko, kar pa je v letih pred smrtjo opustil.
Že za časa službovanja v Stični je bil član Dolenjskega pevskega društva Novo mesto, ki je bilo narodno opredeljeno društvo. Ustanovili so ga prijatelji lepega slovenskega petja. Zadnjo članarino za to društvo je plačal mesec pred smrtjo – julija 1899. Za društvo je uglasbil nekaj pesmi.
Na svojih prireditvah so zbori tega društva pogosto izvajali njegove uglasbitve pesmi – tako je časnik Dolenjske novice navedel v zvezi prireditve 28. novembra 1898: »Pirnatova parafraza narodne pesmi Žalost je globoka skladba, tehnično zahtevna, posebno v ženskem zboru, združeni zbor jo je zapel precizno, z dobro izgovorjavo, in interpretativno. Navdušeno občinstvo je zahtevalo ponovitev. Pohvale so bili deležni tudi marljivi pevci – dijaki.« Med najbolj pogosto izvajanimi so bile Pirnatove Slovenske narodne pesmi in pesem Žalost.
V letih 1897-1898 je bil predsednik Odbora Podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v Mokronogu. Ta Družba je imela namen »vsestransko podpirati in pospeševati slovensko šolstvo na katoliško-narodni podlagi«. Njeni člani so pomagali organizirati in vzdrževati šole, vrtce, nastavljati učitelje, izdajati primerne knjige… Želeli so tudi vplivati na to, da bi otroci imeli pouk v slovenskem jeziku. Glavni podporni stebri so bili duhovniki in učitelji. In v primeru Pirnata bi lahko rekli – narodno zavedni notarji.
Pirnat je podpiral praktično vse, kar je spodbujalo narodno zavest in pripadnost slovenstvu. Med drugim je bil tudi član Podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju.
V letu 1895, prav v letu ko se začenja njegovo službovanje v Mokronogu, sta v Muzikalijah Glasbene matice izšli njegovi Žalost za osmeroglasni mešani zbor in skladba za moški vokalni kvartet Pomlad in jesen. Skladbi sta izšli v zvezku št. 26 skupaj s Foersterjeve Kitico in dvema moškima zboroma Jakoba Aljaža.
V Muzikalijah Glasbene matice je bila v 27. zvezku 1896 natisnjena Vzpomladna pesem. V isti zbirki je bilo izdanih še pet samospevov Antona Foersterja in Trije dvospevi Frana Gerbiča. Glasbena matica je 1898 svoj 28. zvezek v celoti posvetila Pirnatovim zborom. Izšli so Naša zvezda, Bog je moj ščit in Oblaku, napisan za šesteroglasen mešan zbor.
Stanko Pirnat je prav v zadnjih letih življenja, ko je deloval kot notar v Mokronogu, postavljal v središče svojega delovanja glasbeno ustvarjanje in predanost slovenski narodni pesmi. 1898 so pri založbi Schwentner izšle njegove priredbe ljudskih pesmi: Miličino slovo, Delaj, dekle pušeljc, Bom šel na planince, Na Gorenjskem je fletno, Po noč budim, kak lušno je po let, Bog je stvaril zemljico Kadar boš na rajžo šel, Zvedel sem nekaj novega, Kukavica, Glej, glej, kak mimo gre, Jaz pa pojdem na Gorenjsko.
Kot je v spominskem zapisu navajal njegov prijatelj Janko Barle, je Stanko Pirnat ob prerani smrti veliko del zapustil v rokopisu, ki so še čakale na izvedbo oziroma na natis. Med temi naj bi bil glasbeno-dramatični prizor Dekletovo slovo (to naj bi bila njegova prva izpričana skladba iz 1893 (dva mešana zbora Pri zibeli /1895), Primula (1899) in Zbirka pesmij za slovensko mladino. Te je skladal od 1897 leta naprej, želel jih je napisati vsaj 30. , zaradi hude bolezni in prerane smrti jih je lahko napisal le petnajst. Zadnja naj bi nastala spomladi 1898.
Ob njegovem zadnjem slovesu, so se mu mnogi poklonili v spomin, med drugimi tudi člani Dolenjskega Sokola. V Mokronogu v njegovem času sokolsko društvo sicer še ni delovalo, so pa novomeški sokoli na svojih telovadnih nastopih sodelovali z dolenjskim pevskim društvom, katerega član je Pirnat bil in za katerega je uglasbil nekaj pesmi.
Kot so ob njegovi smrti zapisali v Slovenskem narodu, je bil Pirnat povsod zaradi svoje možatosti in ljubeznivosti ter plemenitega značaja in vzornega rodoljubja, ki se ni kazalo le v besedah, ampak tudi v dejanjih, visoko cenjen in obče spoštovan. Ter, da ga vsi, ki so ga poznali, ne bodo pozabili.
