Ulica, sedaj poimenovana po dr. Franu Deteli, se je od leta 1892 imenovala Za šolami, leta 1930 pa se je ulica preimenovala v Detelovo ulico. Nahaja se za nekdanjim gimnazijskim poslopjem med Jenkovo in Dilančevo ulico ter obsega le štiri hišne številke.
Fran Detela se je rodil 3. decembra 1850 v Moravčah. Po končani ljubljanski gimnaziji, kjer je bil sošolec Ivana Tavčarja, je na Dunaju študiral klasično filologijo in francoščino. Bil je profesor na Dunaju, od leta 1890 do 1906 pa ravnatelj novomeške gimnazije. Veljal je za človeka blage narave in dijakov ni sodil ostro, temveč jim je večkrat spregledal napake in jih ščitil pred neutemeljenimi napadi. Na dijake je pozitivno vplival tudi v narodnem duhu, saj je bil zaveden narodnjak.
Pripadal je krogu katoliških književnikov, pisal pa je zgodovinska pripovedna dela, povesti iz sodobnega podeželskega in malomeščanskega sveta ter veseloigre. Osebe v njegovih delih se večinoma izrazito delijo na dobre in slabe. Zanj je značilna satirična hudomušnost, dobrohotna kritika življenja in krščanska vzgojnost, saj je skoraj iz vsakega njegovega dela mogoče razbrati kakšen moralni nauk.
Njegova prva povest Malo življenje je bila leta 1882 objavljena v Ljubljanskem zvonu. Tako kot v Malem življenju tudi v naslednjih dveh povestih Prihajač (1888) in Gospod Lisec (1894) realistično prikazuje življenje na kmetih in značilne pojave začetnega kapitalizma na vasi. Kljub temu, da se je pri opisovanju kmečkega okolja zgledoval po francoskih realistih, pa se njegovi nazori niso skladali z nazori kritičnega realizma, saj se je zavzemal za tradicijo in patriarhalnost na vasi, dobrih strani napredka pa ni videl.
Napisal je dva zgodovinska romana iz zadnjih let celjskih grofov: Veliki grof (1885) in Pegam in Lambergar (1891). Slednji je dolgo let veljal za najboljši slovenski zgodovinski roman, vendar je v njem premalo psihološke utemeljitve in plastičnih opisov. V svoji najboljši povesti Trojka (1897) je prikazal vaške graščake in tri dolenjske visokošolce, ki so študirali na Dunaju.
Umrl je 11. julija 1926 v Ljubljani.
Pripadal je krogu katoliških književnikov, pisal pa je zgodovinska pripovedna dela, povesti iz sodobnega podeželskega in malomeščanskega sveta ter veseloigre. Osebe v njegovih delih se večinoma izrazito delijo na dobre in slabe. Zanj je značilna satirična hudomušnost, dobrohotna kritika življenja in krščanska vzgojnost, saj je skoraj iz vsakega njegovega dela mogoče razbrati kakšen moralni nauk.
Njegova prva povest Malo življenje je bila leta 1882 objavljena v Ljubljanskem zvonu. Tako kot v Malem življenju tudi v naslednjih dveh povestih Prihajač (1888) in Gospod Lisec (1894) realistično prikazuje življenje na kmetih in značilne pojave začetnega kapitalizma na vasi. Kljub temu, da se je pri opisovanju kmečkega okolja zgledoval po francoskih realistih, pa se njegovi nazori niso skladali z nazori kritičnega realizma, saj se je zavzemal za tradicijo in patriarhalnost na vasi, dobrih strani napredka pa ni videl.
Napisal je dva zgodovinska romana iz zadnjih let celjskih grofov: Veliki grof (1885) in Pegam in Lambergar (1891). Slednji je dolgo let veljal za najboljši slovenski zgodovinski roman, vendar je v njem premalo psihološke utemeljitve in plastičnih opisov. V svoji najboljši povesti Trojka (1897) je prikazal vaške graščake in tri dolenjske visokošolce, ki so študirali na Dunaju.
Umrl je 11. julija 1926 v Ljubljani.