Zaradi epidemij črnih koz, ki so tudi na Goriškem terjale mnogo življenj, predvsem med otroci, je vlada proti njim propagirala cepljenje.28 Stanič ni bil ne zdravnik ne ranocelnik, a ker mu je bila dobrobit ljudstva pri srcu, se je na Banjšicah in v Ročinju večkrat kar sam z veliko vnemo posvetil temu delu. Namesto s primernim instrumentom, ki ga ni imel, je vnašal cepivo kar s trni.29
Ko so leta 1813 Francozi pri umiku iz naših krajev porušili kanalski most čez Sočo, je bil levi breg Soče odrezan od matičnega ozemlja. Stanič, ki se je udejstvoval tudi kot klepar, zidar in tesar, se je zdaj izkazal še kot konstruktor. Da bi vsaj pešcem omogočil prehod čez reko, je napravil meritve, izdelal načrt ter vodil in nadzoroval gradnjo zasilnega lesenega mostu čez Sočo.30
»Uns drückt Noth, Franz! gib Brod: Sonst o Gott! – Schneller Tod!«
»Sila nas stiska, Franc, dajte kruha! Če ne, o Bog! – Hitra bo smert.«32
Vlada je njegovo prošnjo uslišala in napovedala gradnjo mostu. Domačini so pri gradnji mostu našli zaslužek, ki jim je pomagal iz največjih težav in jih obvaroval smrti od lakote.33
Na Banjšicah in v Ročinju Stanič ni bil le dušni pastir in kmetijski svetovalec svojim faranom, temveč je tudi sam kmetoval. To je bilo nujno potrebno, kajti duhovnikova plača pogosto ni zadostovala za preživetje. Obdeloval je zemljo, ki je bila v lasti župnije, in svojo, ki jo je imel najeto v Ročinju. Imel je tudi lastno živino. Ker si je prizadeval za izboljšanje in napredek v kmetovanju, je uvajal nove kmetijske pripomočke, načrtno gojenje njiv in nove poljščine, umnejšo hlevsko živinorejo in poplemenitenje, to je cepljenje sadnega drevja. Z lastnim zgledom je veliko laže prepričal kmete, da so poslušali in sledili njegovim nasvetom, ki naj bi privedli do bolj kakovostnega in večjega pridelka. Namen njegovega dela je bilo izboljšanje gmotnega stanja kmetov in neposredno tudi gospodarstva nadškofije. Ker je bilo slednje osrednji namen leta 1765 ustanovljene Goriške kmetijske družbe, je ta leta 1822 sprejela za člana Staniča, stolnega kanonika z veliko izkušnjami v kmetijstvu. V njej se je kot odbornik do konca svojega življenja aktivno udejstvoval.34
Podpiral in zavzemal se je za vse dejavnosti in predloge, ki bi bili lahko v prid družbi in njenim namenom. Ker je bil prepričan, da bi bilo koristno vključiti v delo družbe tudi premožne goriške judovske posestnike in izobražence, je leta 1845 pet od njih predlagal za člane. Svojo prošnjo je ta visoki predstavnik katoliške cerkve podprl z izjavo, da namen Kmetijske družbe ni vera, temveč gospodarski napredek.35 Njegov predlog ni bil sprejet.
Ker je Stanič zelo skromno živel in dobro gospodaril, mu je od dohodkov vedno ostalo nekaj denarja. S prihranki, ki jih je uspešno nalagal, si je z leti ustvaril kar lepo premoženje. Leta 1844 je Stanič ustanovil tri dobrodelne ustanove za šolanje mladih in jim namenil velik del glavnice. Fundaciji za štipendijo za šolanje svojih sorodnikov in za letno podporo najstarejšega moškega potomca svojega brata Tomaža je namenil 2000 goldinarjev, fundaciji za nakup knjig in šolskih pripomočkov za revne učence v trivialkah v Kanalu, Ročinju in na Banjšicah 600 goldinarjev ter fundaciji za nagrado dveh najboljših in najmlajših učencev v goriški normalki in ljudskih šolah v Kanalu, Ročinju in na Banjšicah pa 550 goldinarjev. Žal ne vemo, koliko učencev je tekom let dobilo podporo in nagrade iz Staničevih ustanov, vemo le, da je leta 1920 Staničeva ustanova za podporo sorodnikov zadnjič izplačala znesek iz ustrezne fundacije. Leta 1931 so statute Staničevih ustanov spremenili in jih prilagodili zahtevam prihajajočega fašizma. Glavnica je še obstajala, a obresti niso več izplačevali.36
19 Peterlin Neumaier, 2002b.
20 NUK, MS 1409.
21 Slomšek, 1848, 83.
22 Cafou, 1848, 83.
23 Rutar, 1892, 101.
24 N. a., 1807, 214–215.
25 N. a., 1824, 148–149.
26 Marušič, 2000.
27 [Levec], 1873, 3–22; Slomšek, 1848, 83, 87.
28 Leta 1806 je vlada celo razpisala nagrade, ki jih bo podelila zdravnikom, ki so v obdobju od junija 1806 do junija naslednje leto cepili največje število otrok proti črnim kozam. N. a., 1806.
29 Slomšek, 1848, 84.
30 Prav tam, 85.
31 Ko je aprila leta 1815 izbruhnil vulkan Tambora na indonezijskem otoku Sumbawa, je izvrgel v atmosfero ogromne količine pepela, v stratosfe- ro pa žveplovega dioksida in aerosolov, ki so kot oblaki prekrili nebo in se sčasoma razširili po Severni Ameriki in Evropi. Povzročili so globalno spremembo klime. Temperatura je padla za nekaj stopinj. Pri izbruhu in za njegovimi posledicami je umrlo čez 70.000 ljudi. Oppenheimer, 2003.
32 Slomšek, 1848, 86.
33 [Levec], 1873, 16–18.
34 Levec, 1873, 15–16. Devetak, 1988, 449.
35 APG.
36 Valentinčič, 2009, 257–275.