»Večina frontnih odborov je dostavila Okrajnemu odboru Fronte imena dopisnikov, katerih je okrog 40 do 50, vendar se njih delo nikjer ne čuti«, je zapisal
Tone Maslo in nadaljeval: »Zelo verjetno, da so nekateri frontni odbori, da bi zadostili zahtevi okrajnega odbora OF, javili le ime nekoga, ki naj bi bil dopisnik, pa se niso z njim pogovorili, da bi ga zainteresirali za dopisovanje. Mnogi od teh menijo, da ne znajo pisati, ne vedo, kaj bi pisali in kako, ter vsled tega kratkomalo odpovejo. Z dopisniki v okraju Celje okolica ni bilo do sedaj nobenega sestanka niti konference, na kateri bi dobili smernice in navodila za dopisovanje. Nedvomno pa sodi vzgoja novih dopisnikov tudi v delovno področje komisije za agitacijo in tisk.«
Med vzroki, da dopisniška mreža ni delovala, so bili tudi varčevalni ukrepi uredništva oziroma v ekonomijo zazrtega Toneta Masla. »Kdor čuti količkaj sposobnosti za pisanje, dostavlja dopise raje centralnemu časopisju, ki mu plača za to ustrezen honorar, medtem, ko Celjski tednik, vsled majhne naklade in velikih stroškov za tiskanje, honorarje za članke ne plačuje«, je samokritično priznaval urednik.
So pa bili med dopisniki tudi primeri (imen ne bomo izdajali), ki so se drugače znašli in povsem iste dopise v objavo pošiljali več časopisnim hišam. Tako je bilo mogoče zaslediti v več časnikih članke z isto vsebino in celo istimi napakami.