Društveni dom je bil nekdaj ena najlepših zgradb na Kranjskem. Žal so ga med drugo svetovno vojno požgali. Gradnja tega doma pa ostaja lep zgled složnosti in predanosti cilju, in to v letih med prvo svetovno vojno, ko je vsega primanjkovalo. Trma in odločnost ter iskrena želja narediti veliko stvar za kraj in ljudi so na koncu obrodile sadove. Eden največjih podvigov župnika Antona Mrkuna je bila ravno izgradnja Društvenega doma.
Gradnja doma se je pričela spomladi leta 1914. Društveni dom v bližnji Šmarci pri Kamniku je bil odročen in majhen, zato so nekateri možje svetovali župniku Mrkunu, naj se novi dom postavi v bližini cerkve na Homcu, da bi k predavanjem in shodom v njem lahko hodili vsi iz župnije. Dom je stal na mestu, kjer je danes Pirnatova vila, zgrajena po načrtih Jožeta Plečnika.
Župnik Anton Mrkun je v knjigi Homec podrobno opisal gradnjo in nastanek Društvenega doma. Pri načrtovanju doma se je obrnil na strokovnjake, ki so po danih navodilih naredili načrte v gorenjskem slogu. Načrtovali so veliko dvorano za sestanke in shode, igre, telovadbo, sobo za knjižnico, šolsko sobo za pletarstvo, a načrti so se tekom gradnje zaradi novih razmer spreminjali.
Les je darovala župnijska cerkev. Zidarska dela je prevzel zidarski mojster Ivan Sršen iz Domžal, tesarska Jože Kern iz Komende. Pesek in kamen so vaščani brezplačno zvozili sami, pesek so zvozili vojaki s konji. Zidati so začeli maja 1914. Delo bi morali končati oktobra 1914, ko naj bi se v domu pričela pletarska šola, a zaradi začetka vojne so šli moški povečini na fronto. Tudi zidarski mojster, župnik Mrkun, ki je nadzoroval gradnjo, tesarji. Zato so dom pod homško cerkvijo gradili predvsem ženske in otroci, o čemer pričajo tudi fotografije Petra Nagliča. Več kot polovico denarja je dal župnik, ostali del je posodila hranilnica. Dom je bil tako last župnijske cerkve, vsa katoliška društva v župniji Homec pa so imela pravico do brezplačne uporabe prostorov, dokler bi delovala na podlagi katoliških načel.
Zunanjost doma je bila posneta po podobi starih slovenskih hiš, ki so imele lesene hodnike, zaokrožena vrata, sv. Florjana na zidu zunaj, umetno zavita okenska omrežja, zaobljene vogale – vse to so uporabili tudi pri domu.
Društveni dom, narejen v gorenjskem slogu z lesenimi mostovži, kovanimi okenskimi mrežami in polkni ter fresko sv. Florjana, slikarja Matije Koželja, na južni strani so otvorili leta 1917. Izjemno bogata kulturna dejavnost se je odvijala vse do druge svetovne vojne, ko so med okupacijo, decembra 1943, partizani dom požgali.
Po vojni so bile ruševine prodane Alojzu Pirnatu, tesnemu sodelavcu Jožeta Plečnika, ki je na mestu požganega Društvenega doma sezidal precej manjšo vilo, obdržal pa je še ohranjene in požgane kletne prostore doma.