TEGA SE NE SME NIKOLI POZABITI …
Na steni zgoraj so visele povečane fotografije velikih mož marksistične in socialistične misli in med njimi šestimi, desno od Tita in Kardelja in pred Vorancem, še Ivo Lola-Ribar in Slava Klavora. Izbor je bil njegov in razpored tudi.
»Aha, Slavo gledaš. Veš, tam je prav, da je, tja spada. Ona je žlahtno idejo našega socializma živela. V boju. Ona je OF v dejanju. S svojim življenjem je potrjevala in potrdila svojo vero. Tega se ne sme nikoli pozabiti. Ivo Lola tudi.« sem še našel v zapiskih ujete njegove besede.
(Besede dr. Franca Sušnika iz zapisa Josipa KOŠUTE, Slike spomina, 2019)
Če se izražamo v barvah, lahko rečemo, da je ‘Rdeče obdobje’ delovanja knjižnice, tja do konca 80-tih let, zagotovo zaznamoval kult osebnosti. Pa ne samo ene, v primeru Študijske knjižnice je marksističnim mislecem in zapovedanim portretom predsednika Tita v pisarnah in vseh javno dostopnih prostorih zelo dobro ‘pariral’ prvi ravnatelj gimnazije in Študijske knjižnice dr. Franca Sušnik. ‘Velik taktik generalske stopnje’, kot ga je izvrstno označil pisatej Janko Messner. In pa Voranc, seveda, ‘poet’ koroške zemlje in človeka, ki je v svojih delih postavil trajen spomenik vsem ibržnikom s koroškega obrobja.
V začetku 90-tih je bilo ‘potrebno’ portrete mislecev marksistične filozofije sneti s sten takratnega Družboslovnega oddelka, v pisarnah pa je zazevala uokvirjena praznina in ostal nostalgičen spomin na predsednika Tita. Osebnost in svetovljanski duh Sušnika še danes veje po grajskih hodnikih, Voranc pa nas vsakodnevno pozdravlja s hodnika zgledno urejene Prežihove spominske sobe.
Režiser in scenarist Josip Košuta, kulturni in družbenopolitični delavec, takrat zaposlen pri Kulturni skupnosti, se takole spominja:
SLIKE SPOMINA / fragmenti za popotnico k razstavi 70 let Študijske ─ KOK dr. Franca Sušnika
V življenju sem imel nekaj privilegijev. Največji, ki so me življenjsko naravnali, so bili neposredno povezani z gimnazijo in s Študijsko, in z izjemnimi učitelji: Janez Mrdavšič, moj profesor in razrednik, ravnatelj Študijske, mož, s katerim smo skupaj uresničevali našo družbo kot kulturno skupnost; dr. Franc Sušnik, moj prvi ravnatelj in mož, s katerim sem zadnjih šest let njegovega življenja preživel v tesnem in plodnem sodelovanju; Lojze Lebič, akademik, je bil moj sosed.
I. Lojze Lebič, prvič
Stanovali smo ob prevaljskem tajhtu, oni – Lebičevi – severno, mi – Košutovi – zahodno. Z Janijem, Lojzetovim nečakom, sva bila sošolca. Lojzi, tako smo ga vsi klicali, je po ravenski maturi že študiral v Ljubljani in je občasno prihajal domov tudi igrat tekme za »Korotan«. Bil je član legendarnega napada v ‘prvi zlati dobi’ prevaljskega nogometa. Za nas, mulce, ki smo se tudi na tem istem igrišču neutrudno podili za žogo, so bili ti fantje idoli in avtoritete.
Se spomnim, da je potem Jani, ki je edini med nami takrat imel pravo usnjeno žogo, ko je njegova ekipa zgubljala, kar naenkrat žogo pobasal in užaljeno odšel domov. Nismo se še niti začeli ohlajati, ko se je že vrnil z žogo in z Lojzijem – za prvo veliko življenjsko lekcijo. Pred nami vsemi je rekel:
«Jani, ne moreš zmagati, če ne moreš premagati samega sebe. Velja tudi za vse vas.«
Velja tudi za vse nas …
II. dr. Franc Sušnik, Marjan Kolar, prvič
Smrti Dachaua je preživel. V svobodi 1945 je začel pisati novo poglavje svojega in naših življenj. V njem na začetku dijaki sami zgradijo temelje svoji gimnaziji. Tudi Lojze Lebič. Tudi Janez Mrdavšič. Tudi Marjan Kolar. Slednji, pisatelj, nepozabno zapiše: »Z nepopustljivo vztrajnostjo je takratni ravnatelj dr. Franc Sušnik napredoval korak za korakom. V grad, ki je dedu vzel domačijo, je naselil gimnazijo. In ko je šoli priskrbel novo poslopje, je grad napolnil s knjigami. Rodovom proletarskih dijakov je bil mentor, prijatelj in oče. Če je Prežih odkril svetu Koroško, je dr. Sušnik z gimnazijo in Študijsko Korošcem odkril svet.«
III. Gimnazija in Študijska, prvič
Sem iz generacije, ki je zadnja šla v gimnazijo, ko je ta, še z latinščino, štela osem razredov. V tisto našo 1. č je kot ravnatelj večkrat prišel na ‘suplenco’. Vsaka taka ura je bila doživetje zase. To so bila moja prva srečanja z njim, spremljana z globokim spoštovanjem in občudovanjem, ki ni nikoli popustilo. Pozneje, kot gimnazijec, sem ga pogosto srečeval v Študijski, saj smo velik del šolskih obveznosti mnogi opravili kar tam. Bila je naš drugi dom, izmenjaje s parkom, kjer smo v prostem času neutrudno igrali odbojko. Tu smo zoreli, v delu in igri, dejansko in simbolno: z maturo v njej, se od nje zares nikoli nismo poslovili, igrišče v parku pa je bila podstat za vrsto naših ─ Fužinarjevih ─ dosežkov jugoslovanskih in mednarodnih dimenzij; tudi za nastope v državni reprezentanci.
IV. dr. Franc Sušnik, drugič
Imel sem stoenko, malo navito in malo spuščeno, spredaj z nekakšnima reli sedežema. Na poti na Prevalje mi je, če je bil voljan in ni vztrajal peš, večkrat prisedel in sem ga potem odložil pred domom, na šloknu. Takrat sem že bil profesor na gimnaziji, ko so mi sporočili, če bi se po pouku oglasil pri njem, pri ravnatelju, v Študijski. »Vi ste en tak zanesljiv in brzen mož …« je začel, »in dober šofer …« in da ima prošnjo, in v isti sapi, da ne bo nobene zamere, če je ne bi … Da Študijska skrbi za slovenske knjige tudi čez, na avstrijskem Koroškem, kar da tako vem, da časi niso prijazni in da bi pa bilo nujno tja prepeljati nekaj pošiljk, a mimo Avstrijcev na meji. »A bi vi to …?« me je vprašal malo v zadregi.
Trikrat sem peljal. Uspešno. Mimo. Malo, kot da smo OF, vsakič na drugi naslov. Sem že skoraj pozabil, ko je nenadoma prišlo povabilo. Na črničovc. Izredna situacija. Logarjev Pepi mu ga je prinesel, iz Šentanela. Ko sva trčila in popila, mi je rekel, tako, malo svečano, da bi bil pa zdaj že mogoče čas, da se tikava. Nisem mogel sprejeti. Spoštovanje ni dopuščalo. Sem bil pa zelo počaščen in neizmerno ponosen. Vsa leta sva se odlično razumela.
V. dr. Franc Sušnik, Študijska, drugič
Sredi sedemdesetih je bil vzhodni pritlični trakt Študijske oziroma gradu že nujno potreben investicije in obnove. Z Janezom Mrdavšičem in Binetom Bevcem, ki smo takrat vodili Občinsko kulturno skupnost, smo ‘iznašli’, da bi večji del sredstev lahko pridobili tudi po liniji Zveze komunistov, za marksistično bralnico. Ideje in načrta je bil iskreno vesel. Z zanj značilnim preudarnim prikimavanjem, ki ni skrivalo doze zdrave skepse, ga je odobril. Pred odprtjem sva šla pogledat, kako napredujejo zaključna dela. Ko sva se razgledovala, je pomenljivo pomolčal. Na steni zgoraj so visele povečane fotografije velikih mož marksistične in socialistične misli in med njimi šestimi, desno od Tita in Kardelja in pred Vorancem, še Ivo Lola-Ribar in Slava Klavora. Izbor je bil njegov in razpored tudi. »Aha, Slavo gledaš. Veš, tam je prav, da je, tja spada. Ona je žlahtno idejo našega socializma živela. V boju. Ona je OF v dejanju. S svojim življenjem je potrjevala in potrdila svojo vero. Tega se ne sme nikoli pozabiti. Ivo Lola tudi.« sem še našel v zapiskih ujete njegove besede. Potem, čez leto ali dve, ko so se v tej bralnici že dobro odvijala predavanja in pogovori v okviru Študijskega središča CK ZKS, ki sem ga vodil, sva se srečala na stopnicah, ko sem ravno odhajal. Povabil me je, da se kratko pogovoriva. »Bi bilo prav, da tebi in Središču tu v hiši najdemo še eno sobo za pisarno, da imaš kje biti. Je prav, tudi v Vorančev spomin, ker je on tudi za Komunistično partijo delal v najbolj plemenitem, človeškem smislu.«
In sem dobil ovalno pisarno z edinstvenim poševnim vhodom. Šele čez leta, ko sem v iskanju gradiva za film Beseda materina naključno znova naletel na te zapiske, sem doumel, kako velik kompliment sem dobil od moža, ki sem ga neizmerno cenil in spoštoval.
VI. dr. Franc Sušnik, tretjič
»… se pa tu sedi, da bi se človek kar vozil,« je rekel, ko sva bila že mimo Likeviča. In zatem: «A bi pa midva mogoče lahko šla na eno pot na Koroško, čez, gor v Ziljsko, do Djekš, v Kostanje, k Drabosnjaku, na Gospo Sveto, pa sem v Podjuno? Razgled nanjo, zgoraj pri sveti Rozaliji, bi pa hotel še enkrat videti.« Moje iskreno strinjanje je dalo vedeti, da bi lahko šla že kar prihodnji teden. Da si bova pa datum še rekla in stroške delila, je sklenil, in zamišljeno umolknil. Nisva več spregovorila do njegovega dvorišča. Ko je že hotel izstopiti, je bolj sebi, kakor meni tiho rekel: «To moram še narediti, to, ja.« Obrnil se je k meni in nazaj zaprl vrata: »To moramo še narediti, nujno. Voranca moramo narediti. Bajto pa spomenik. Josip, a misliš, da bi to šlo?«
VII. dr. Franc Sušnik, četrtič
Takrat,koncem sedemdesetih, je ravenska občina še štela od Tople do Votle peči. Denarja je pa zmanjkovalo na vseh koncih. Projekt, ki je malo spominjal na vzpostavljanje gimnazije in Študijske, je bil zahteven: šlo je za bajto, kjer so Prežihi 1911. leta »prvič prišli na svoje«, »z nicine na sončno stran«, kakor je v utemeljitvi projekta zapisal. To je pomenilo: najprej Ferdu in družini, ki so bivali v bajti, zgraditi dostojno stanovanjsko hišo; sočasno z Zavodom za spomeniško varstvo iz Maribora opraviti vse priprave za sanacijo bajte, ki pa je bila na tem, da se podre, beri: po predpisih stroke na novo postaviti bajto z okolico, kamor sta spadala velik vrt in hlev; dogovoriti in postaviti spomenik; urediti vse lastniške odnose v zvezi z ureditvijo okolice, vključno z ureditvijo in asfaltiranjem dovoznih cest in parkirišč; organizirati pridobivanje ustrezne notranje opreme za bajto s črno kuhinjo; vzporedno tudi pripraviti in organizirati znanstveni simpozij o Vorancu in gotovo je bilo še kaj.
V Kulturni skupnosti smo z Janezom, Binetom in sodelavci, seveda tudi z dr. Sušnikom, zadevo zastavili široko. Vključili smo vsa podjetja, vse krajevne skupnosti, gozdna gospodarstva, kulturne delavce, zadrugo, kmete … Občino smo naredili za kulturno skupnost v dobesednem pomenu besede: lep primer skupnostne samoupravne pobude in organizacije za rešitev skupnega problema. Danes temu, časom primerno, rečejo crowd-founding. Čudno.
V dobrem letu in pol smo uspeli. Zanimiva podrobnost je tudi, da sva bila v mesecih pred koncem v sorazmerno intenzivni zvezi z maršalatom v Beogradu, saj je bilo resno v igri, da se otvoritve osebno udeleži tudi predsednik Tito: da se pokloni spominu na Voranca – partijskega tovariša in s tem neposredno rehabilitira njun odnos. Usklajevali smo se, da bi se Prežih zgodil neposredno pred Titovim odhodom na konferenco Neuvrščenih v Havani. Malodane je bilo že potrjeno, a nam je zadevo zrušil Fidel Castro. Njegove poteze in ravnanja so resno ogrozile Gibanje in predsednik je moral na pot nujno prej. Tako v arhivu Študijske, ob vsem dopisovanju, stoji tudi prijazna, daljša Titova brzojavka, s katero potrjuje pravzaprav vse, kar smo intimno s projektom za Voranca želeli.
V Ziljo, do Djekš, v Kostanje k Drabosnjaku … pa nisva prišla. Tudi onega najlepšega razgleda na Podjuno ni več videl. Tako mi je žal. V letu navrh je odšel.
Prežihova bajta s spomenikom je danes, zahvaljujoč desetletja upravljanju Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika – Študijske knjižnice in zdaj Koroškega pokrajinskega muzeja, eden najbolj obiskanih kulturnih pomnikov na Slovenskem.
VIII. Janez Mrdavšič, prvič
Profesor Janez Mrdavšič je bil moj prvi razrednik in me je vsa gimnazijska leta učil slovenščino. Dober, najboljši, strog, pravičen, brezkompromisen, a zadržan in čuteč.
Se živo spomnim, bil sem vprašan, pred tablo, dobro mi je šlo. »Med štiri in pet je,« je rekel. »Še eno: sklanjaj množinski samostalnik drva.« Do šestega sklona sem zdrvel, gladko. Tam pa je zablokiralo: z drvimi, z drvami, ne vem, česa vse še nisem probal, nobena niso bila prava. Potem, ko mi je bilo že vseeno, sem ustrelil kot iz topa: »Z druvami!« In on nazaj: »Sedi!« In mi je narisal v redovalnico veliko enko, z zvezdico, kakor sem pozneje zvedel. A se zaradi tega najini odnosi niso kaj posebej skalili …
IX. Janez Mrdavšič, drugič
Potem, čez leta, je on že bil lep čas ravnatelj Študijske, zdaj že Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika, sam pa sem bil svetovalec v Predsedstvu R Slovenije. Proti sredini osemdesetih je šlo. Dobra praksa izmenjave rednih obiskov med vodstvi republik in pokrajin je bila še živa. Tudi z zveznim predsedstvom. Zdaj je prihajalo v Slovenijo. Ni bilo vseeno, kam naj gre približno 15 do 20 ljudi, ki so med drugim tudi zelo vplivni, za dva dni in pol. Predlagal sem Koroško in predstavil postaje obiska.
Predstavitev Študijske in naših krajev in ljudi je Janez krasno opravil. Potem ogled Železarne, spanje v Šentanelu. Zjutraj zgodaj odhod v Rudnik, z vlakom in s celotnim ritualom opremljanja in pretvorbe v podobo knapa. Naš namen je bil, da visoki gostje kar najbolj v živo doživijo rudnik, kar bi mogoče lahko kako pomagalo, da končno pridejo tista zvezna sredstva, ki so jih mežiški čakali že nekaj let. Obisk je bil uspešen. Gosti, po večurnem pohodu, vidno utrujeni, so zadovoljni obsedeli, ko so jim postregli s kranjsko in kozarčkom konjaka. ꞌČuliꞌ so tudi, znova in še enkrat, ne slučajno, za tiste denarje, za sledenje. Vse je bilo v redu, le štirje pomembni člani delegacije so zaprosili za druge, suhe nogavice in štiflne. Zadeva je očitno delovala. Po treh mesecih in pol je tisti denar le prišel. Rudi Vrčkovnikov, če bi bil še živ, bi lahko o tem povedal še kaj več. Končali smo v Kotljah, pri Vorancu.
Janez Mrdavšič me je ob neki priliki na ta obisk spomnil z besedami: »Veš, Joc, ko si me takrat beograjski delegaciji predstavil in si rekel: … ꞌZdaj nam bo pa moj najboljši in najljubši profesor povedal vse o teh koroških krajih in ljudeh …’ me je spreletelo, ganjen sem bil; spomnil sem se tudi gimnazije, tistega šestega sklona, tistega z druvami … me je od takrat malo sram: ti si reagiral tako javorško, jaz pa tako butasto … Oprosti.«
Odgovoril sem mu lahko šele čez leta tako, da sem svojemu očetu Rudolfu in njemu, Janezu Mrdavšiču, za vso držo, za vse razglede, za vse besede materine, ki sta mi jih je dala, posvetil celovečerni dokumentarni film Beseda materina, ti moja draga domačija. Glasbo zanjo je tudi prispeval Lojze Lebič.