Rodil se je 31. decembra leta 1924 na Selih pri Volčah, kjer je njegov oče služboval kot učitelj. Osnovno šolo je obiskoval na Mostu na Soči, nato pa realno gimnazijo v Gorici. Že konec leta 1942 je šel Darko v partizane in se vključil v Tolminsko četo, ki je kmalu postala del Gradnikove brigade.
Od vsega začetka se je izkazal kot odličen, hraber borec. Tako se je na primer sam splazil v karabinjersko kasarno. Kasneje je postal komandir minerske čete Gradnikove brigade in opravil več akcij med njimi tudi rušenje dveh mostov na Soči. V maju 1943 je postal prvi pripadnik VOS – varnostne obveščevalne službe na Primorskem. Ob kapitulaciji Italije je skupaj s soborci zavzel letališče v Gorici in uničil večji del italijanskih letal. Novembra leta 1943 je bil Munih poslan v Trst, kjer se je odlikoval v raznih akcijah. Na enem izmed podvigov je bil ranjen. Takoj ko je okreval, je organiziral bataljon varnostne službe za Goriško. Na kamionu je s svojo skupino vdrl v Gorico in zavzel fašistični dom. Konec leta 1944 je ponovno prišel v Trst in prevzel vodstvo bataljona. Januarja 1945. leta je tržaški policist Colotti s svojimi agenti in Nemci napadel bunker v Borštu, kjer je bil Munih s svojimi tovariši. Sprejeli so borbo, toda Nemci so z bombo ubili tri borce. Darko je stekel iz bunkerja, a pokosil ga je rafal nemškega mitraljeza. To je bilo 10. januarja leta 1945. V zaporu v Trstu je bil tudi Dušanov brat Ciril Munih. Bil je obsojen na smrt. Ustrelili so ga na Opčinah pri Trstu. V jeseni leta 1946 so Mostarji domov pripeljali trupli obeh bratov: Cirila in Dušana Muniha. Pokopali so ju na pokopališču na Mostu na Soči v skupno grobnico padlih borcev med drugo svetovno vojno.
Zaradi svoje hrabrosti med NOB je bil Dušan Munih – Darko decembra 1951 proglašen za narodnega heroja. Osnovna šola na Mostu na Soči nosi njegovo ime. Za dan mladosti leta 1965 so mu v šolski veži na Mostu na Soči odkrili spominsko plošči. 4. julija leta 1983 je bil na Mostu na Soči odkrit njegov doprsni kip (delo kiparja Zdenka Kalina), spominsko ploščo pa ima tudi v Borštu pri Trstu, kjer je padel.
Navajamo nekaj misli gospe Pavčkove (žene Toneta Pavčka), Dušanove kurirke, ki jih je ob 50-letnici njegove smrti izrekla na javni proslavi na Mostu na Soči.
To so misli » … iz lepega spomina na svojega partizanskega komandanta, na vašega Darka ali na Vojka, kot smo ga klicali mi …
… Bilo mi je štirinajst let, ko sem Vojka videla prvič, petnajst, ko sem ga malo pred njegovo smrtjo gledala zadnjič. Bila sem deklica takrat, a tudi kurirka varnostno-obveščevalnega bataljona za Trst. Zdaj stoji pred vami petdeset let starejša ženska, upokojenka, nona, ki hoče zase in za vas priklicati iz pozabe drobec tistega časa.
Spomin je sicer nezanesljiv, ampak na Vojka in na tisti čas je ostal čist in lep … meni se je ves čas, kar smo bili skupaj, že od prvega srečanja, zdel mnogo starejši in pametnejši. Tako velik in zrel je bil, tako lep in junaški, tako odločen in neomajen, a tudi tako dober in skromen. Misel, ki me je ob njem prešinjala, je bila od doma in ne iz italijanskih šol, ta misel pa je Vojka uvrščala med tolminske puntarje. Zdel se mi je eden izmed njih, samo trdno sem verjela, da se ne bo z njim in z nami vsemi zgodilo tako, kot se je na goriškem Travniku nekdanjim tolminskim puntarjem. Kajti zdaj je bil z nami ves svet v borbi zoper fašizem in v nas je bila mogočna vera v pravičnost in zmagovitost našega boja. Za to smo bili pripravljeni vsak hip žrtvovati svoja življenja …
… To morda zdaj zveni kakor nekakšna parola. Tistikrat je bila najčistejša in najbolj preprosta resnica …
… Meni je ostal v spominu, kako se je od mene dvakrat poslovil. Dal mi je roko in me pobožal po licih, kot se poboža otroka, in rekel: »Mala, pazi nase!« Tedaj sem Vojka slišala in videla zadnjič. Bil je tak kot zmeraj: smehljajoč, za vsakega je imel besedo, za vsakega je skrbel, vsakega čakal, da se je vrnil iz akcije, bil je blag in dober in skrben z nami, kot da nam je oče in mati hkrati, zmeraj preprost in prepričljiv in en komandant, ki mora ukazovati. Zato smo ga imeli radi.
In ta ljubezen je ostala. Zatrepetala je kakor pretrgana struna tistega dne po novem letu, ko smo izvedeli, da je padel … Obležal je mlad, lep, enaindvajsetleten na svoji slovenski zemlji. Toda verjeli, da je Vojko res padel, takrat nismo. Nismo mogli. In nismo hoteli. Fantje s takimi sanjami ne padajo. Oni živijo …
Po petdesetih letih ostaja naš Vojko, narodni junak Darko, za zmeraj enaindvajsetleten. Tudi njegove sanje se niso postarale. Ostale so čiste in nedotaknjene. Njemu in nam jih nihče ne more vzeti ne umazati …«
Glej tudi: Dušan Munih – Darko (Primorci.si)