Zaradi predvidenega dviga gladine Drave je bil ogrožen tudi Vodni stolp na Lentu, ki so ga rešili tako, da so ga pred zajezitvijo reke dvignili nad bodoči rečni nivo. Takrat več kot 400 let stari stolp so horizontalno spodrezali in ga s pomočjo hidravličnih dvigal dvignili za 2,6 metra. Originalne kamnite zidove so podbetonirali.
Glavni projekt za sanacijo Vodnega stolpa, Sodnega stolpa in zidovja minoritskega samostana zaradi dviganja vodostaja reke Drave v Mariboru je julija 1967 pripravil Projektivni biro Maribor. Odgovorni projektant je bil Jože Požauko, višji gradbeni tehnik. Med drugim projekt vsebuje tehnični opis Vodnega stolpa v Mariboru, načrte stolpa iz leta 1960, statično presojo za dvig stolpa ter opis gradbenih del za dviganje in adaptacijo stolpa. Na zahtevo Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru je bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje za dvig stolpa pod nadzorom zavoda. Lokacijsko dovoljenje za dvig od kote 251,76 na koto 254,30 je bilo izdano 12. oktobra 1967, gradbeno dovoljenje pa 20. novembra 1967.
Uporabo takrat novega načina podpiranja pri adaptacijah z uporabo stojk je Jože Požauko predstavil v razpravi Novi načini podpiranja sten in konstrukcij pri adaptacijah. Kot primer je opisal celoten potek dviganja Vodnega stolpa v Mariboru:
»Zaradi zajezitve Drave, nastale po gradnji hidrocentrale Srednja Drava, bi jugovzhodni obrambni stolp srednjeveškega mestnega obzidja Maribora, imenovan Vodni stolp, ki je dobil današnjo obliko leta 1555, izginil v dravskih valovih. Zato se je leta 1959 sestala v starem Mariboru, ob nekdanjih Benetkah, komisija v sledečem sestavu: dr. Šijanec, ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo Maribor, ing. arh. Jaroslav Černigoj kot arhitekt republiškega Zavoda za spomeniško varstvo, ing. arh. Humek, urbanist mesta Maribora, ing. gradb. Stergaršek, zastopnik Eles-a, predhodnika Dravskih elektrarn in pisec te razprave. Arh. Humek je izjavil, da pridejo po njegovem v poštev za zaščito sodni stolp, minoriti, morda še Vojašniška 8 in vodni stolp. Vse ostale zgradbe je mogoče porušiti. Po tem je arh. Černigoj vprašal, kaj bo z Benetkami, ki so vendar tako vkomponirane v celotno podobo Lenta, da jih ni mogoče porušiti. Arh. Humek je odvrnil, da Benetke niso zanimive, treba jih je le tlorisno zaščititi in na njihovo mesto postaviti steklen paviljon. Odločitev je bila v rokah dr. Šijanca, ki se je pridružil mnenju arh. Humeka in Benetk ni več. Komisija republiškega Zavoda za spomeniško varstvo je potrdila potrebo ohranitve objektov, ki jih je predlagala prva komisija (Šijanec, Humek), obenem pa izjavila, da se naj vodni stolp po vzorcu Kozlerjeve hiše v Ljubljani v celoti razstavi in nato na istem mestu za 2,60 m ponovno zazida. Kot dolgoletnemu sodelavcu Zavoda za spomeniško varstvo so mi poverili izdelavo načrtov in proračunov za ohranitev objektov, ki so bili za to določeni.
To delo sem za Eles Ljubljana tudi opravil. Proračuni so bili napravljeni, potem pa, kakor mnogokrat pri takih delih – tišina. Marsikateremu, ki mu ni bilo vseeno, če se že tako skromno posajeni kulturni spomeniki v Mariboru ohranijo ali ne, je bilo tesno pri srcu.
Oktobra leta 1966 so se nenadoma oglasile Dravske elektrarne, da se naj postavi zahtevek, za koliko so se v minulih letih povečali stroški za obvarovanje zgodovinskih zgradb. Ko je bila nova vsota, ki so jo Elektrarne zaradi reforme za okoli 16 % znižale, določena, je prišlo med Zavodom za zaščito spomenikov in Dravskimi elektrarnami do končnega sporazuma. Prof. Andreja Volavšek, p. p. direktor Zavoda, je podpisala pogodbo z Dravskimi elektrarnami, ki so dogovorjeni znesek nakazale Zavodu. Ko so bila tako sredstva zagotovljena, je prišel tudi čas dokončne odločitve, kaj bo z vodnim stolpom. Prosil sem Zavod, naj da toliko sredstev na razpolago, da napravimo sonde v zid, pa tudi ob zidu v globino. Sondiranje je pokazalo, da je stolp zgrajen zelo solidno, vezivo pa je tako močno, da na razstavljanje sploh ni mogoče pomisliti. Odkop temeljev je odkril, da sežejo le-ti kakih 10 m v globino ter so lepo zidani, s kamnom. Ta spoznanja so bila odločilna za način ohranitvenih del. Bilo je jasno, da pride v poštev le dvig celega stolpa, ne pa razstavljanje. Izdelal sem projekt in proračunski elaborat za dvig stolpa. Tloris stolpa je peterokotnik (skica 4).
Zidovje ima precej različno širino, ki variira med 2,50 m in 1,70 m. Stolp je bil, ker leži med cestnim in železniškim mostom, v neposredni bližini vojnih dogajanj. Oba mosta sta bila minirana in v dravski strugi je od bombardiranja med mostovoma ostalo osemnajst bombnih lijakov. Stolp je takrat dobil tudi nekaj razpok.
Pred pričetkom priprav za dvig stolpa je bilo treba predhodno opraviti še nekaj del. Streho, ki se je deloma opirala na oboke, je bilo treba napraviti samonosno. Oboke smo namreč porušili, ker bi bilo delo s tem občutno dražje. Oboke smo natančno posneli tako, da jih je mogoče ob vsakem času ponovno pozidati v originalni izvedbi. Zunaj, pod okroglim vencem, smo začasno namestili železno vez (zatego). Razpoke, posledice vojnih dogodkov, smo injicirali. Vse odprtine, razen vrat, smo predhodno, začasno zazidali. Mariborski Zavod za zaščito kulturnih spomenikov je sklenil s podjetjem Tehnogradnje 17. 11. 1967 pogodbo za vsa opisana in nadaljnja dela s pogodbeno ceno Nd 383.917,64 (fiksna cena).
Po končanih, prej navedenih delih, smo začeli z odkopom temeljev, znotraj in zunaj, v obliki jarka, ki je bil zgoraj širok 2 m, spodaj 1,50 m, globok pa je bil 1,50 m. Izkop smo deponirali v območju gradbišča, ker je služil za ponovni zasip. Ko so bili temelji odkopani, smo začeli s presekavanjem temeljev, pod nivojem terena po vsej širini zidovja, z višino 1 m. Pri tem sem uporabil stojke, visoke 75 cm iz betonskega železa ø 30 mm, s podložnimi ploščami velikosti 128 x 128 x 14 mm. Taka stojka je prevzela 5,6 ton. Ker je stolp 1500 ton težak, smo potrebovali 282 stojk. Ta način izvedbe je omogočil, da smo hkrati presekali 15,80 m dolgo steno, skupaj s priključki na sosednje stene (skica 5).
V tako pripravljeno steno smo namestili armaturo (skica 6).
Nato smo odprtino obojestransko opažili (vogali so ostali prosti zaradi priključka na sosednje stene) in zabetonirali z betonom MB 200. Enako smo ravnali z ostalimi stenami. Ko je bilo to delo končano, je stolp stal na železobetonski blazini, ki je bila z lepenko ločena od temelja. Na mestih, kjer so bile predvidene dvigalke, so bile vbetonirane 50 x 50 x 5 cm močne jeklene plošče, ki so bile v blazino sidrane s sidrnimi šapami. Na mestih, predvidenih za dvigalke, smo sedaj izdolbli pod železobetonsko blazino odprtine v temelj. Razpored dvigalk je razviden iz skice 4. Dejanska obremenitev ene dvigalke je znašala 105,5 ton. Ker je bilo potrebno upoštevati možnost, da kaka dvigalka med delom odpove, smo uporabili 14 hidravličnih dvigalk s posamezno zmogljivostjo 200 ton. Dvigalke so bile iz reške ladjedelnice. Enkraten dvig je znašal 160 mm. Ob dvigalki je bila nameščena merilna letvica, z obročkom (drsno) pritrjena na premikajoči se del stolpa in fiksno na stoječi del temelja. Ob vsaki dvigalki je bila nameščena strešica za zaščito upravljače dvigalke (skica 7).
Ko je bilo vse pripravljeno, pri vsaki dvigalki tudi merilna letvica, sem dal znak za začetek dviga. Dogovorjeno je bilo, da dvignemo v začetku samo 2,5 cm, nato pa vsi prenehajo z dviganjem. Bil sem v stolpu, vsi delavci so bili zunaj, pod zaščitnimi strešicami ob dvigalkah. Čulo se je delovanje dvigalk. Naenkrat sem zaslišal zamolkel pok, kakor da se nekaj lomi. Takoj sem ustavil delo in pregledal vse dvigalke. Na strani s tremi dvigalkami je srednja dvignila 2,5 cm, krajne pa šele 5 mm. Vse ostale dvigalke so imele enak dvig 5 mm. Dvigalko s hitrejšim dvigom smo ustavili in s preostalimi dvignili za 2,5 cm. Poslej smo dvigovali po 5 mm, ker pri tem med dvigalkami ni bilo razlike. Po prvi sprostitvi dvigalk je bila reža široka seveda samo 160 mm. Podložili smo z železniškimi, hrastovimi pragovi. Ko so dvigalke popustile, so pragovi zaprasketali, kakor trste na ognju. Pri naslednjih dvigih smo uporabili 8 cm debele železobetonske plošče. Po trikratnem dvigu smo nastalo odprtino ob dvigalkah podložili. Ta postopek smo ponavljali, dokler nismo dosegli predvidene višine 2,60 m. Sedaj smo stolp opažili in odprtine pod in obbetonirali. Na vseh vogalih smo imeli v mirujočem in premičnem delu zabetonirano ploščato železo, ki smo ga pred dvigom prevrtali. Po končanem dvigu smo na vse vogale, v luknje obesili svinčnice, ki so kazale točno v izhodišče. Dvig je funkcioniral kakor ura.
Pri vsem tem je zanimiv še za vsa dela porabljen čas in delovna sila. V gradbenem dnevniku je vpisanih 160 delovnih dni. Delo je trajalo od 21. 12. 1967 do 19. 7. 1968.
Za vse predpriprave smo porabili 94 delovnih dni, za sam dvig 36 delovnih dni, za podbetoniranje in ureditev okolja 30 delovnih dni; skupaj 160 delovnih dni. Povprečno je bilo na zgradbi 16 ljudi. Upam, da sem tako dovolj nazorno opisal uporabo novega načina podpiranja pri adaptacijah, z uporabo stojk. Vesel bom, če bo uporaba tega načina služila marsikateremu kolegu in kolegici, v splošno korist.«
Dvig Vodnega stolpa je dokumentiran s 122 fotografjami, ki jih Pokrajinski arhiv Maribor hrani v fondu Tehnogradnje Maribor. Fotografje so črno-bele in velikosti 9 x 12 cm. Nalepljene so na karton. Vse fotografje so natančno datirane z naslednjimi datumi: 23. december 1967, 10. januar 1968, 16. januar 1968, 26. januar 1968, 29. februar 1968, 7. marec 1968, 2. april 1968, 15. april 1968, 6. maj 1968, 22. maj 1968, 14. junij 1968. Avtor fotografj je Borut Hribar iz Maribora. Fotografje niso opisane.
