Moj praded je nekaj let drvaril v Ameriki. Šel je tja v času krize, tako kot mnogi drugi. Domov je prinesel sekiro in mnogo zgodb, ki jih je postaran ob peči pripovedoval svojim vnukom. Te zgodbe so se moje mame najbolj prijele. Zanetile so njeno domišljijo, ki jo je kasneje hranila z branjem. Hrepenela je po svetu in ker ni šlo drugače, ga je doživljala skozi knjige. Prav knjige in materina rojstna vas so najbolj zaznamovali moje počitnice.
Z bratom sva bila še čisto majhna, ko naju je že redno vodila v knjižnico. Veselila sem se poti mimo športnega društva Partizan čez Zaloško cesto do knjižnice, ki je bila temačna in je imela nek čisto poseben, skrivnosten vonj. Zvečer nam je mama glasno brala, midva pa sva se tiščala k njej in gledala ilustracije.
Ko sva bila z bratom večja, sva sama obiskovala knjižnico. Prebrala sva vse knjige o Vinetouju, Sherlocku Holmesu, romane Julesa Verna in kasneje še znanstveno fantastiko. Zlasti knjige so vplivale na najino počitniško domišljijsko igro. Če se je le dalo, sva z bratom prebrano knjigo tudi podoživela v igri. Nekega poletnega dne sva vzela star kartonast kovček, iz deske izrezano puško, star slamnat klobuk in odpotovala »v 80 dneh okoli sveta«. Svet je bilo območje znotraj ograje posesti Metalurškega inštituta v Polju, kjer smo stanovali. Tam, kjer je bil velik skalnjak in so rasle smreke, so bile Alpe, plavalni bazen poln vode je bil ocean, ki sva ga prečkala na dveh blazinah, med preklami bujnega fižola sva se prebijala skozi džunglo, po peščenem dvorišču sva se plazila skozi puščavo, trata je bila savana. Zdelo se nama je, da naju bodo napadle divje živali, med vrtnimi gredicami sva opazovala domorodce, prehranjevala sva se s sadjem z dreves in glej, po hudih naporih sva v zadnjem trenutku uspela priti na cilj. Še sreča, da je ta najina pustolovščina trajala ravno do takrat, ko naju je mama poklicala na kosilo.
Pod vplivom znanstvenofantastičnih knjig sva bila nekaj časa letalca in astronavta. Med delavnicami in visoko betonsko ograjo je bil ozek skriven prostor, kjer sva imela najprej svojo letalsko, naslednje leto pa raketno bazo. Izdajala sva celo svoj časopis Mladi kozmonavt. Naredila sva leseno letalo. To je bil lesen zaboj s sedežem in armaturno ploščo, kjer so bile narisane številke za višinomer in na žeblju pritrjena gibljiva deščica. Zaboj je bil pritrjen na široka lesena krila. Spredaj na nosu je bil vrteč propeler in kdove kje pobrana stara avtomobilska tablica. Kasneje sva izdelala raketo. To je bil železen sod, notri je bil majcen stolček in komandna plošča s stikali. Nekje sva dobila celo stare polomljene slušalke. Sod sva postavila na en konec široke deske, ki je bila na sredi podprta z debelimi lesenimi kladami. Jaz sem bila izbrana za astronavtko. Celo večnost sva preverjala ali naprave in zveze pravilno delujejo. Brat je poskrbel za izstrelitev rakete tako, da je z lestve skočil na dvignjeni konec deske in jaz, v sodu, sem dejansko poletela za delček sekunde. In se seveda pri tem malo potolkla.
Značilno je, da se spominjam skoraj vseh svojih igrač in knjig, saj jih je bilo malo. Morda pa je zato bilo več domišljije in skupinskih iger. Ničesar nam ni manjkalo.
Poletno branje romanov pod češnjo je bil v višjih razredih osnovne šole moj največji užitek. Tja sem postavila platnen ležalnik in se potopila v knjigo. Čeprav sem se popolnoma predala zgodbi, sem obenem tudi čutila tok časa, ki je tekel prijazno počasi. Ko sem prebrala kakšno knjigo po maminem priporočilu, sva se o njej pogovorili med likanjem ali pletjem na vrtu. Bilo je, kot da bi se pogovarjali o dveh podobnih, vendar nikoli istih filmih, ki sva ju gledali.
Takrat sem še znala uživati samo v tistem trenutku: nič me ni skrbelo, ne za nazaj, ne za naprej, bil je preprosto samo topel počitniški dopoldan.
Poletne počitnice na morju so nam otrokom pomenile biti stalno ob in v vodi. Blizu obale smo imeli splav, ki nam je služil za oddih med plavanjem, potapljanjem in za tisoče raznovrstnih skokov v vodo.
Takrat smo se čudili starejšim gospem, ki so prišle proti večeru mirno plavat. Zdelo se nam je, da mora biti strašno dolgočasno mirno plavati in si pri tem ne zmočiti las. Seveda, sedaj tudi jaz tako plavam in se ne čudim ničemur več, morda se le malo dolgočasim in pogrešam vodne vragolije.
Drugi del počitnic smo preživeli v mamini rojstni vasi pod Gorjanci. Stara mama je bila blaga, vendar odločna, pravi steber kmetije, za nas otroke pa tudi varno zatočišče. Nikjer na svetu nisem bila bolj varna kot takrat, ko sem se jokajoč zatekla v njeno naročje, v njen črn predpasnik in so me objele njene raskave roke. In nič ni bilo tako dobro kot velik kos doma pečenega črnega kruha namazanega z mastjo, ki sem ga dobila za malico iz njenih rok!
Spomini na počitnice na deželi se kar utrinjajo:
Poletno nedeljsko popoldne, vročina, tišina, mir, oglašajo se le kokoši, ki brskajo v prahu po dvorišču, v kozolcu diši po mrvi. S sestrično zlezeva čisto pod ostrešje toplarja in si šepetava skrivnosti. Starejši naju kličejo, midve pa se potuhneva in jih opazujeva skozi liste vinske trte, ki se bohoti pred nama.
Večer, morda imam štiri leta. S staro mamo se spravljava spat. Umita in že v spalni srajčki sedim v njeni postelji. Za staro mamo ponavljam otroško molitev, nato me pokriža, zlezem pod odejo in gledam, kako si razplete dolgo sivo kito las, jih razčeše in ponovno narahlo spne in ugasne luč. Uleže se k meni in jaz se stisnem k njenemu hrbtu.
Hlev, notri nekaj krav, vol in teliček. Star ata me nauči ščetkati kravo. Sprva se bojim velikih živali, kasneje jih vzljubim in z veseljem skrbim zanje. Vsakokrat ko pridemo v Orehovico, grem takoj pozdravit »mojo« kravo.
Zima, otroci ležimo na topli peči in se igramo. Čas je za peko kruha, otroci imamo nalogo v bližnjem potoku zmočiti okroglo omelo iz ličkanja, da stara mama počisti žerjavico in pomete v krušni peči, kjer se bodo pekli hlebci kruha. Potok je zaledenel. Poiščemo luknjo v ledu, da zmočimo omelo.
Pozno poletno popoldne, s cizo, koso in grabljami gremo na bližnjo njivo po sveže pokošeno deteljo, solato in drugo zelenjavo za nas in živali. V svinjski kuhinji teta zakuri pod kotlom, peso in krompir skuha, otroci pomagamo to pretlačiti in premešati z otrobi in pomijami. Prašiči so že nestrpni. Ko teta zlije vedro v leseno korito in odpre loputo, zagledam rilce, ki veselo mlaskajo.
Teta vsak dan spusti prašiče v sadovnjak, da počisti svinjak. Otroci želimo jahati prašiče. Prašiču ponudim jabolko in ga zajaham, on steče, jaz padem dol. Smeh, zabavamo se, lepo se imamo.
Poletna noč. Stric na travi pred domačijo razgrne odejo. Ležimo in gledamo zvezde. Stric nam postavlja nenavadna vprašanja o možnih drugih svetovih in nam burka domišljijo.
Zmanjkalo bo moke. Z manjšo vrečo pšenice na rami gremo otroci po stezi nad potokom k sosedu mlinarju. Tam močno ropota, potok šumi, mlin diši po moki. Domov se vračamo z moko in otrobi za kure in prašiče.
Pozno poletje, pasemo krave po poteh med njivami, kjer raste gosta mehka trava. Bratranec, sestrična, moj brat in jaz imamo na vrvi po eno kravo, ki ne sme ne levo ne desno na njivo, ker bi tam delala škodo. Igramo se, s sestrično sva frizerki, ki češeta stranke – mlade koruzne storže z lepimi laski. Pogosto imamo telovadne nastope in tekmujemo, kdo bo naredil lepše kolo, hitreje tekel ali lepše skočil čez potoček. Kakšna krava nam uide na njivo.
Zunaj dežuje. Po strmih lesenih stopnicah gremo na podstrešje. Tam je različna ropotija, omara za sušenje svinjine ter omara polna knjig in brošur. Beremo Bajke in povesti o Gorjancih. Slišali smo bajko o tem, da je v Gorjancih ogromno podzemno jezero. Skušamo si predstavljati to čudo in pri tem nas je malo strah.
Ko prideta na dopust tudi mama in oče, spimo v kašči nad hlevom. Tam sta dve postelji z ležiščem iz koruznega ličkanja in grobimi rjuhami iz doma stkanega lanu. Otroka spiva vsak pri enem staršu. Ko se zbudim, zagledam skozi odprta vrata s soncem obsijano listje divjega kostanja, ki se košati nad dvoriščem pred hišo, poslušam kikirikanje petelina, kokodakanje kokoši, prestopanje krav v hlevu, škripanje verige, ko nekdo dviga vedro vode iz vodnjaka. Diši po lesu, mrvi, pšenici in kravah.
Skupni obedi za mizo pod kostanjem. Za zajtrk dobim latvico bele kave z nadrobljenim kruhom. Veliko nas je: stari starši, stričeva številna družina in mi štirje. Za kosilo stara mama prinese na mizo kvašene skutne štrukeljce kuhane v kisli juhi. Joj, kako je to dobro!
Poletje, morda imam osem let. Sobota je in pričakujemo mamo, ki pride po službi z avtobusom iz Ljubljane. Stojim pri kozolcu in čakam. Nič na svetu me ne bi zvabilo od tam. Mama pride po prašni poti skozi vas. Smeje se in me močno objame. Tako zelo je lepa in tako zelo jo imam rada, da me kar stiska v grlu.
Z bratom osvajava ozemlja ob potoku, kamor po najinem mnenju še ni stopila človeška noga. Brat obuje očetove, jaz mamine škornje, vzameva »mačete« ter si utirala pot skozi »džunglo«, ogromne liste lapuha, ki nama segajo do glave. Izkrčiva si prostor ob potoku, ustvarjava havajske plaže in odkrivava sanjske slapove.
Počitnice na deželi so bile najlepše. Še se spominjam občutka svobode, vznemirjenja ob odkrivanju novega, vonja zemlje in bujnega zelenja, sončnih žarkov, ki so prodirali skozi jelše in zlatega peska v potoku, kjer smo se kopali. Takrat smo se vsi otroci kopali v potoku, sedaj pa kaj takega nikomur več ne pride na misel. Kako to?
