Miklošič, Fran, vitez plemeniti (1813–1891)
Miklošič si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.
Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera. Pri šestih letih se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče imel gostilno in trgovino, kar je v tedanjih razmerah dajalo trden družbeni položaj. Do leta 1824 je obiskoval ljudsko šolo v Ljutomeru, potem pa gimnazijo: najprej v Varaždinu (1824-1826), nato pa v Mariboru (1826-1830). 1830 je odšel v Gradec študirat pravo in modroslovje. Po končanem študiju prava (1836) se je izpopolnjeval v filozofiji ter bil maja 1837 imenovan za predavatelja prava na graški univerzi. V začetku naslednjega leta je dosegel doktorat iz filozofije. Na Dunaju si je 1840 pridobil naslov doktorja prava. Nekaj časa je delal v odvetniški pisarni, leta 1844 je dobil službo v dunajski dvorni knjižnici, precej po zaslugi jezikoslovca in rojaka Jerneja Kopitarja (1780-1844). Ves čas šolanja je bil Miklošič med najbolj nadarjenimi učenci. Odlikoval se je zlasti v jezikih, v katerih se je izpopolnjeval kot študent v Gradcu, kjer se je mnogo družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po prihodu na Dunaj (1838) se je njegovo poznanstvo z Jernejem Kopitarjem razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Postal je njegov naslednik v dvorni knjižnici (za to mesto ga je priporočalo njegovo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, nove grščine, italijanščine, francoščine, angleščine, seveda tudi nemščine in slovanščine ‘v vseh njenih narečjih’); za njim je podedoval cenzorsko mesto za slovanske, novogrške in romunske spise. Predvsem pa se je uveljavil kot jezikoslovec in v njegovem času je bil Dunaj priznano slavistično središče. Leta 1849 je bil imenovan za izrednega, naslednje leto pa za rednega profesorja na dunajski univerzi; v letih 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete, 1854 pa rektor univerze. Leta 1852 se je poročil in v zakonu sta se mu rodila dva sinova. Umrl je 7. marca 1891 na Dunaju in je pokopan na osrednjem pokopališču.
