Celje je v obdobju med obema vojnama predstavljalo središče zlatarstva v vsej Kraljevini Jugoslaviji in na Balkanu. To vlogo je ohranilo tudi po letu 1945. Največje zasluge za vzpon zlatarstva v Celju sta poleg Franca Pacchiaffa in njegovega sina Avgusta imela brata Alojz in Ivan Knez.
Franc Pacchiaffo je izhajal iz italijanske družine, ki se je v Celje priselila v prvi polovici 19. stoletja in se kasneje ponemčila. Leta 1844 je njegov prednik Ivan Pacchiaffo v Celju od Italijana Jožefa Tamburinija kupil zlatarsko delavnico, ki je bila na dvorišču hiše št. 4 na sedanjem Glavnem trgu. Zlatarsko obrt so Pacchiaffi s par leti presledka opravljali vse do leta 1945, torej celo stoletje. Da bi lahko svoj obrat razširil, je Franc Pacchiaffo leta 1890 na dražbi nasproti gledališča kupil hišo, ki jo je prezidal in toliko razširil, da je lahko v njej namestil zlatarsko delavnico. Ko je do leta 1894 njegov zlatarski obrat prerasel okvire obrtne delavnice, ga je dal pri Okrožnem kot trgovskem sodišču v Celju registrirati kot posamično firmo pod imenom Franc Pacchiaffo, I. steiermȁrkische Bijouterie Fabrik (Franc Pacchiaffo, Prva štajerska tovarna bižuterije).
Franc Pacchiaffo je leta 1917 podjetje izročil svojemu sinu Avgustu, ki pa za njegovo vodenje ni imel smisla, saj je bil po poklicu pravnik. Zaradi tega je leta 1919 podjetje ponovno prevzel njegov oče, ki ga je naslednje leto registriral pod imenom Prva jugoslovanska tovarna zlatnine in srebrnine v Celju. Leta 1921 je podjetje prenehalo obstajati, ker ga je prevzelo podjetje Zlatarka, Združene jugoslovanske tovarne zlatnine in srebrnine ter zavod za ločenje, d. d. Celje. S tem je bila zlatarska tradicija Pacchiaffov začasno prekinjena.
Po prvi svetovni vojni sta v Celju kot zlatarja začela uveljavljati tudi brata Alojz in Ivan Knez. Izhajala sta iz Svetega Štefana pri Šmarju pri Jelšah. Njuna starša sta imela malo posestvo in trgovino, ki pa sta ju leta 1899 prodala in se preselila v Celje, kjer sta se sinova Alojz (rojen leta 1884) in Ivan (rojen leta 1892) pri Francu Pacchiaffu izučila zlatarske obrti. Ker sta nekoč nameravala odpreti lastno zlatarsko delavnico, sta se prej želela strokovno še izpopolniti. S tem namenom sta se odpravila v Pforzheim, ki je predstavljal središče zlatarstva v Nemčiji. Leta 1914 sta bila oba vpoklicana v avstrijsko vojsko in se borila tako na galicijskem kot na italijanskem bojišču. Ivan se je po koncu vojne udeležil bojev za severno mejo na Koroškem.
Po vojni sta se brata Knez kot zlatarska pomočnika zaposlila pri Francu Pacchiaffu, toda ne za dolgo, saj sta že leta 1921 v Gosposki ulici odprla lastno zlatarsko delavnico in jo 28. februarja 1922 registrirala kot javno trgovsko družbo z imenom Alojz in Ivan Knez, Zlatarska in draguljarska delavnica. Še istega leta sta delavnico preselila v Naskovo hišo v Tovarniško ulico v Gaberju, ki sta jo leta 1924 obnovila, dozidala in opremila. Že naslednje leto sta svojo firmo ukinila in skupaj z Avgustom Pacchiaffom (sinom Franca Pacchiaffa) ustanovila novo, imenovano Pacchiaffo, Knez & Co, ki je bila kot javna trgovska družba registrirana 4. februarja 1925. Predmet njenega poslovanja je bil izdelovanje zlatnine, srebrnine in drugih izdelkov iz dragih kovin na tovarniški način. Firma je predstavljala enega redkih primerov ne le v Celju, ampak tudi v Sloveniji, ko je v njej prišlo do povezave nemškega in slovenskega kapitala.
Ko so se 30. junija 1934 Avgust Pacchiaffo in brata Knez z avtomobilom odpeljali na dopust v Trst, se jim je pripetila huda nesreča. Zapeljali so namreč v Veliki kanal (Canal Grande), pri čemer sta Alojz Knez in Avgust Pacchiaffo, ki sta sedela spredaj, utonila, medtem ko je Ivan Knez, ki je sedel zadaj, še pravočasno razbil šipo avtomobila in se rešil. Ker je ostal edini še živeči družabnik firme, ta v dotedanji obliki ni več mogla obstajati, zato jo je ukinil. Namesto nje je skupaj s Pacchiaffovo vdovo Avgusto 8. maja 1945 ustanovil novo firmo pod imenom Knez & Pacchiaffo, ki je bila kot javna trgovska družba registrirana 14. avgusta 1935. Pod tem imenom je podjetje delovalo do njegovega podržavljena po drugi svetovni vojni.
Podjetje Knez & Pacchiaffo je predstavljalo največje zlatarsko podjetje v predvojni Jugoslaviji in enega največjih v Evropi. Poleg nakita je izdelovalo še srebrno posodo, jedilni pribor raznih oblik, predmete iz zlata in srebra, kot so damske cigaretne doze, denarnice in okvirji. O hitri rasti podjetja kaže podatek, da je zalogo zlata od 12 kg, kolikor je znašala leta 1925, do leta 1941 povečalo na 120 kg. Leta 1939 je izdelalo 90.390 gramov zlatnine in 550.000 gramov srebrnine zaščitne znamke KPC. Tega leta je imelo podjetje 80 zaposlenih, od tega 45 moških in 35 žensk.
Podjetje je normalno poslovalo tudi med vojno, za kar je verjetno treba razloge iskati v tem, ker je bila družabnica Avgusta Pacchiaffo Nemka. Ker Ivan Knez iz političnih razlogov leta 1941 ni bil sprejet v Štajersko domovinsko zvezo, mu je grozilo, da bo skupaj s svojo družino izgnan v Srbijo. Pred izgonom ga je rešila družabnica Avgusta Pacchiaffo. Zeleno legitimacijo Štajerske domovinske zveze, ki je pomenila podelitev nemškega državljanstva na preklic, je Ivan Knez dobil šele junija 1942.
Ker svojega podjetja ni hotel vključiti v vojno industrijo, je bil večkrat klican na zagovor na nemško Oboroževalno komando v Gradec. Za kazen so mu marca 1943 odvzeli 95 % uslužbencev in jih dodelili celjski tvrdki A. Westen, d. d., nekatere pa poslali na delo v Nemčijo. S pomočjo družabnice Avguste Pacchiaffo mu je uspelo doseči, da podjetja niso prestavili v Gradec ali pa na Dunaj. Prav tako mu je z njeno pomočjo tudi uspelo, da je zlato podjetja, ki so ga nemške okupacijske oblasti leta 1942 zaplenile, do konca vojne ostalo deponirano v celjski podružnici Reichsbanke in ga je po vojni zasegla jugoslovanska oblast.
Avgusta Pacchiaffo je že pred koncem vojne leta 1945 sama zapustila Celje in se umaknila v Avstrijo. Ker je bila pred vojno vključena v nemško kulturno zvezo (Kulturbund), kar se je po jugoslovanski kazenski zakonodaji smatralo kot kaznivo dejanje, ji je 22. avgusta v Celju v njeni odsotnosti sodilo vojaško sodišče. Obsodilo jo je na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za obdobje dveh let in na odvzem državljanskih pravic, kot stransko kazen pa ji je izreklo zaplembo vsega njenega premoženja. S tem je njen delež pri firmi Knez & Pacchiaffo prešel v državno last.
Tudi Ivan Knez ni več dolgo ostal lastnik svojega deleža v podjetju, saj so mu ga z drugo nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij aprila 1948 podržavili. Vendar se s tem nasilno postopanje komunistične oblasti proti njemu še ni končalo. Da bi ga kot nekdanjega kapitalista pred javnostjo diskreditirali, so ga skupaj z njegovo hčerko Minko in še petimi uslužbenci iz podjetja postavili pred sodišče. Ivan Knez in njegova hči Minka sta bila obtožena prikrivanja zlatih in srebrnih izdelkov (nakita) »v nameri, da zmanjšata vrednost nacionaliziranega premoženja in da s kasnejšo preprodajo dosežeta nesorazmerno imovinsko korist«. Okrajno sodišče v Celju, pred katerim je 29. septembra 1948 proces zoper njiju in soobtožene potekal, je vse obtožence spoznalo za krive. Ivana Kneza je obsodilo na sedem mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in na 10.000 din denarne kazni. Zoper sodbo se je pritožil na Okrožno sodišče v Celju, ki pa je njegovo pritožbo glede krivde v celoti zavrnilo, ugodilo pa je njegovi pritožbi zoper višino odmerjene kazni odvzema prostosti s prisilnim delom in mu le-to s sedmih mesecev skrajšalo na pet mesecev.