Furmanske gostilne

V času furmanstva so bile gostilne pomembne prometne postojanke. Večje gostilne so imele drogove za privez konj, medtem ko so šli furmani na pijačo ali krajši počitek. Če so se ustavili za daljši čas, so hlapci oskrbeli konje v hlevu, voz pa so zapeljali pod napušč, da je bil tovor na suhem, če je deževalo. Furmane, ki so prespali, so nastanili v posebnih sobah, včasih pa so prespali kar na senu ali na vozu med tovorom, ker so se bali tatov.

V večjih gostilnah so furmani dobili tudi hrano. Njihovo delo je bilo naporno, niso vedeli, kdaj bo spet priložnost za počitek in hrano, zato so radi dobro jedli: golaž, žgance, zelje, trdo kuhana jajca, klobase. Radi so pili vino, tudi žganje, kasneje je postalo popularno pivo.

V Grosupljem je bilo ob Veliki cesti (danes Adamičevi) pet gostiln.

Finžgarjeva gostilna, prva od Stare pošte proti Grosupljemu, je nudila le pijačo, vendar so šli posli bolj slabo. Gospodar je fural, dela na kmetiji je bilo veliko, zato je gostilno zanemaril in je kmalu propadla.

Koščakova gostilna je delovala na križišču poti: proti Polici (skozi Graben), proti tovarni Motvoz in platno in proti kolodvoru. Mladi gospodar se je odločil ukvarjati le s kmetijstvom in čebelami, zato so gostilno zaprli.

Rusova gostilna je bila najstarejša v Grosupljem. Hleva z napuščem ni več, podrli so ga, ko so postavili trgovino in upravne prostore Trgovskega podjetja Tabor, ki ga tudi ni več. Velika gostilniška stavba še stoji, a sameva. Po vojni so jo nacionalizirali, pa je v njej še delovala gostilna, nato ljudska kuhinja, danes pa je po denacionalizaciji prazna in propada.

Müllerjeva gostilna je stala nasproti Zrnčeve kovačije. Tisti, ki so čakali na vrsto pri kovaču, so se zbirali za šankom v gostilni. Po vojni so trgovino in gostilno nacionalizirali in gostilna je nehala delovati.

Vodičarjeva gostilna je edina od starih gostiln, ki še danes deluje. Ohranjen je hlev z velikim napuščem. Po vojni so gostilno nacionalizirali, vendar je v družbeni lasti ves čas delovala. Danes jo spet vodijo Galetovi – Vodičarjevi. Gostilna še vedno slovi po dobri hrani.

Pijačo so točili tudi v vsaki kovačiji. Kdor je pripeljal konja kovat, je prinesel pijačo in nekateri tudi malico, drugače podkev ne bi dobro držala. To so bile ‘točilnice na črno’, zato ni čudno, da so fantje na Zrnčevo kovačijo napisali z velikimi črkami napis PRI ŠESTICI.