Priprava malic ni bila njena edina zadolžitev. Šolo je tudi čistila, v zimskih dneh je kurila peč in kidala sneg. Skrbela je za zelenjavni vrt in sadno drevje.
Takratna učiteljica v Ribnem Julijana Arh ji je ponudila delo v kuhinji tamkajšnje osnovne šole. Ponudbo je sprejela in vse do pokoja je kar 17 let (1973−1990) skrbela za prehrano in čistočo v ribenski šoli. Takoj po nastopu službe je morala opraviti tečaj za šolsko mlečno kuhinjo, ki je potekal v stavbi takratne blejske osnovne šole, danes Višje šole za gostinstvo, velnes in turizem Bled. Tečaj je bil bolj kratek in praktične narave, s poudarkom na higieni. Prva tri leta je delala zgolj v kuhinji in bila zaposlena za polovični delovni čas. Ko je prevzela še čiščenje šole, so jo zaposlili za polnega.
Večkrat je bila v službi že uro pred začetkom, saj je bilo dela veliko. Poleg kuhanja in pripravljanja malic za vse in kosil za zaposlene ter čiščenja šole je bilo še več različnih opravil. V razredih so bile velike zelene Lucove peči, ki jih je bilo treba zakuriti, da so bili razredi ob prihodu učencev in učiteljic v hladnejših dnevih že topli. Za kurjavo je jeseni nabavila drva. Pripeljali so jih lokalni kmetje in morala jih je zložiti v drvarnico. Večkrat so ji pomagali tudi učenci. Pozimi, ko je vas prekril novozapadli sneg, ga je takoj zjutraj pred začetkom pouka kidala, da je bila pot do šole prosta.
Veliko zelenjave in sadja je pridelala na šolskem zelenjavnem vrtu in v sadovnjaku. Zelenjavni vrt je bil precej večji kot danes. Prihranjeno ji ni bilo niti lopatenje. Največ so gojili zelje, paradižnik, črno redkev, jabolka. Te so skladiščili v šolski vlažni kleti, da so se obdržala čim dlje. Oprane so dali v košaro, to pa v razred in učenci so jih lahko svobodno jedli. Pri šoli je bil tudi nasad ribeza. Pred začetkom počitnic so ga obirali učenci skupaj z učiteljicami. Letno je skuhala do 50 litrov ribezovega sirupa in tudi na ta način zmanjšala stroške za malice.
Vodila je nabavo in porabo materiala šolske kuhinje. Veliko živil je dobila od vaških kmetov, zato je bilo vse domače in naravno, pridelano v lokalnem okolju. Dvakrat tedensko, ob torkih in petkih, so ji ženske Kós´lnove domačije dostavljale mleko, kasneje Ánk´rštova Nada. Ostala živila, razen kruha, in material je nabavljala v trgovini Špecerija Bled. Naročeno na debelo so ji pripeljali, živila za porabo naslednjega dne (npr. sir, salamo) je šla nabavit sama, na začetku še z mopedom, šele kasneje z avtomobilom. Angela Zupan st. se spominja, da ji je mleko zavrelo v natanko 20 minutah. V tem času je morala priti iz trgovine, da še ni kipelo. Kruh in ostale pekovske izdelke so ji dostavljali iz Žita v Lescah. Vsak dan jim je za naslednjega oddala naročilo. Ker kruh ni bil narezan, ga je morala za vse narezati ročno. Dolgo časa ni imela pomivalnega stroja, zato je vso posodo morala pomivati ročno in jo pospraviti. Obiskovala in kontrolirala jo je tudi sanitarna inšpekcija. Za vsak dan je v hladilniku morala hraniti vzorec malice. Zaradi hrane ni nikoli nihče zbolel, saj je bilo za higieno maksimalno dobro poskrbljeno.