Odpravo na najvišji sedem tisočak na svetu so sestavljali Andrej Štremfelj – vodja, Marko Prezelj, Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar, Marko Čar, Matic Jošt, Janko Meglič, Blaž Navršnik in dr. Žare Guzej.
Odpravo so od samega začetka spremljale težave: odpovedal jim je satelitski telefon; usodo odprave je krojilo vreme; Tomaž Jakofčič je izgubil potni list, pri vzponu sta se Andrej Štremfelj in Marko Prezelj skoraj usodno zastrupila s plinom.
Člani odprave so se aklimatizirali na okoliških vrhovih in pri tem preplezali dve novi smeri na Zero Peak (6700 m), dve novi smeri in prvi vzpon na Siguang Ri Shar (6998 m), tri nove smeri na Siguang Ri (7309 m). Po končanem sneženju jih je čakalo sedemurno gaženje do pasu visoko, da so sploh prišli pod steno, kjer so imeli tabor ABC, ki so ga zaradi obilice snega komaj našli. Kljub ledenemu severnemu vetru, imenovanem tibetanec, so se lotili stene.
Prva štiričlanska naveza Štremfelj – Prezelj, Jošt – Čar se je bila zaradi skoraj usodne zastrupitve s plinom prvih dveh primorana vrniti v bazo na zdravljenje, zato je druga naveza postala prva. Naveza Jakofčič – Mežnar se je odločila za nadaljevanje, naveza Meglič – Nadvešnik pa po slabi noči za sestop.
31. oktobra ob 18. uri sta Jakofčič in Mežnar prišla na vrh, dan za njima, 1. novembra, pa še Andrej Štremfelj, Marko Prezelj, Matic Jošt in Marko Čar ter so še isti dan sestopili. Na gori je bilo neznansko mraz, zato sta Jakofčič in Mežnar pomrznila, bila povsem dehidrirana, Mežnar pa je pri sestopu, med plezanjem čez navpično robno zev, padel in nezavesten obležal pod plaznim stožcem. K sreči so ga drugi videli in ga oskrbeli.
Ledena tibetanska epopeja se je srečno končala, ali kot je rekel Andrej Štremfelj: ”Bili smo trmasti kot biki, zato nam je uspelo!”
Avtorica besedila: Jelena Justin
Člani odprave so se aklimatizirali na okoliških vrhovih in pri tem preplezali dve novi smeri na Zero Peak (6700 m), dve novi smeri in prvi vzpon na Siguang Ri Shar (6998 m), tri nove smeri na Siguang Ri (7309 m). Po končanem sneženju jih je čakalo sedemurno gaženje do pasu visoko, da so sploh prišli pod steno, kjer so imeli tabor ABC, ki so ga zaradi obilice snega komaj našli. Kljub ledenemu severnemu vetru, imenovanem tibetanec, so se lotili stene.
Prva štiričlanska naveza Štremfelj – Prezelj, Jošt – Čar se je bila zaradi skoraj usodne zastrupitve s plinom prvih dveh primorana vrniti v bazo na zdravljenje, zato je druga naveza postala prva. Naveza Jakofčič – Mežnar se je odločila za nadaljevanje, naveza Meglič – Nadvešnik pa po slabi noči za sestop.
31. oktobra ob 18. uri sta Jakofčič in Mežnar prišla na vrh, dan za njima, 1. novembra, pa še Andrej Štremfelj, Marko Prezelj, Matic Jošt in Marko Čar ter so še isti dan sestopili. Na gori je bilo neznansko mraz, zato sta Jakofčič in Mežnar pomrznila, bila povsem dehidrirana, Mežnar pa je pri sestopu, med plezanjem čez navpično robno zev, padel in nezavesten obležal pod plaznim stožcem. K sreči so ga drugi videli in ga oskrbeli.
Ledena tibetanska epopeja se je srečno končala, ali kot je rekel Andrej Štremfelj: ”Bili smo trmasti kot biki, zato nam je uspelo!”
Avtorica besedila: Jelena Justin