Herman Vrabec:
Moje sodelovanje s Pihalnim orkestrom Sveto (Pleh banda z’s S’tjega)
“Leta 1955 so v Svetem začele potekati vaje za godbo na pihala. Učitelj oz. kapelnik je bil gospod Petrovič Jože iz Goč, ki je tudi v svojem kraju vodil podobno glasbeno zasedbo. V samem začetku nisem imel namena sodelovati pri godbi v Svetem, saj sem takrat že veliko igral kot harmonikar v ansamblu Komenci, pa tudi individualno na porokah, ob odhodih fantov na služenje vojaškega roka, na vaških plesih itd. Nekega dne se je kapelnik oglasil pri nas doma in me povabil, da postanem član godbe. Nisem bil povsem prepričan, če si res želim sodelovanja, ker je takrat glasba že zasedala velik del mojega prostega časa. Vendar me je gospod Petrovič pregovoril.
Z menoj ni imel veliko dela, saj sem note že poznal. Za začetek sem dobil bombardin. Z Volčjega Gradu sta v godbi igrala še Srečko Metlikovec – tuba in Stanko Štolfa – klarinet. Vaje smo imeli v stavbi v Svetem, kjer je bila prej trgovina z mešanim blagom. V trgovini sta bila dva prostora. V prvem, večjem, smo imeli skupne vaje, v drugem, ki je bil manjši in je verjetno služil kot skladišče trgovine, pa je imel učitelj vaje s posamezniki.
Moja mama je bila doma iz gostilne pri Tišlerjevih na Volčjem Gradu. Gostilniški prostor je imel večjo sobo za goste, ki je bil prazen in ravno pravšnji, da smo lahko v njej vadili vsi trije člani godbe iz naše vasi. Kmalu za tem mi je kapelnik zamenjal inštrument. Zakaj je prišlo do menjave, ne vem. Dodelil mi je činele.
Moj prvi nastop z godbo je bil 29. novembra 1955, na dan republike SFRJ. Zbrali smo se pri zdravstvenem domu Komen in kapelnik nas je razvrstil glede na inštrumente. Postavili smo se v četverorede in odkorakali proti spomeniku v središču Komna. Na glavni cesti, približno na pol poti, smo začeli igrati koračnico, kot se je za tak praznik spodobilo. Pri spomeniku nas je pričakala množica ljudi, ki nas je pozdravila z bučnim aplavzom. Nato smo tam imeli krajši koncert in se zatem preselili v dvorano zadružnega doma, kjer je sledila plesna zabava. Na njej sta igrala pihalna godba in ansambel Komenci. Ker sem bil član obeh zasedb, nisem imel nobenega odmora. Tako pač je: dveh konj ni mogoče jezditi.
Pihalna godba je delovala pod okriljem Prosvetnega društva 15. februar Komen. Društvo se je odločilo, da priredi silvestrovanje v dvorani Zadružnega doma v Komnu. Toda prostovoljnemu gasilskemu društvu, ki je običajno priredilo silvestrsko zabavo, to ni bilo po godu. Zato so gasilci začeli razmišljati, da bi priredili svoj ples v Mizarskem podjetju Bor v Komnu, kjer ima sedaj prostore Aluminij Komen. Tam je bilo namreč zaposlenih precej članov gasilskega društva. Po dogovoru z upravo so gasilci dobili zeleno luč za organizacijo prireditve. Na silvestrovo so iz proizvodne hale umaknili vse stroje, očistili prostor, ga okrasili, postavili oder za orkester, uredili točilni pult in zabava se je lahko pričela. Igral je naš ansambel. Bilo je veliko obiskovalcev in silvestrovanje je trajalo do jutra. Tega dne sta bili v Komnu torej dve silvestrski zabavi: na eni je igral pihalni orkester, na drugi pa naš ansambel. Ponovno sem lahko ugotovil, da pri obeh glasbenih sestavih ne morem sodelovati.
V začetku je repertoar godbe na pihala obsegal lahke koračnice, polke in valčke, večinoma čeških skladateljev. Ko se je razvedelo, da širimo izbor skladb, so začele prihajati ponudbe za sodelovanje na različnih prireditvah, kot so plesi in proslave. Vadili smo tudi igranje žalnih koračnic, zato smo bili včasih povabljeni, da igramo na pogrebnih slovesnostih. Če me spomin ne vara, sem se kot godbenik prvič udeležil nekega pogreba v Škrbini.
Od skladb se mi je najbolj vtisnila v spomin pesem Maruška, lahka polka. Še sedaj jo včasih zaigram na harmoniko. Učitelj je imel za vsak inštrument pripravljen mali notni zvezek formata A5. V njem so bile skladbe za vse godbenike napisane ročno in po enakem vrstnem redu. Verjetno je ves obsežni notni zapis za celotno godbo pripravil učitelj sam.
Godba je dobila čedalje več povabil za igranje in imel sem probleme z usklajevanjem terminov. Takrat sem bil že zaposlen v Čevljarski delavnici Komen in kmalu sem uvidel, da ne morem igrati pri obeh zasedbah, zato sem leta 1957 igranje pri godbi opustil. Ko sem se nato srečeval z ostalimi godbeniki, so mi veselo pripovedovali, da veliko igrajo in da jih občinstvo povsod lepo sprejme. Na trenutke mi je bilo nekoliko žal, da sem moral zapustiti tako prijetno družbo navdušenih ljubiteljev glasbe, toda včasih je treba v življenju sprejeti določene omejitve in odločitve.
Septembra 1959 sem odšel na služenje vojaškega roka v Beograd. Po prihodu domov julija 1961 mi je nekaj članov pihalnega orkestra Sveto predlagalo, da bi skupaj ustanovili svoj ansambel. To smo bili: Buda Pavel – klarinet (Komen), Čotar Jože – trobenta (Škrbina), Godnič Marjan – bobni (Komen), Švara Jože – bombardin (Sveto) in jaz. Spet smo se torej srečali stari prijatelji, ki jih je družilo veselje do glasbe in začeli smo igrati na prireditvah. Imenovali smo se Pet mladih. Zadnjič smo igrali skupaj 1. maja 1963 v dvorani Zadružnega doma Komen. Sodelovanje smo zaključili, ker sem moral zaradi zdravstvenih težav zamenjati poklic in opustiti delo v Čevljarski delavnici Komen. Odselil sem se v Ljubljano in tam poiskal novo zaposlitev. Tako je bila moja pot s člani pihalne godbe prekinjena. Moje sodelovanje z njimi je bilo sicer kratkotrajno, vendar mi je bilo v veliko veselje in vsakokrat, ko se srečamo, radi obujamo spomine na tiste prijetne dni.
Volčji Grad, 16. 3. 2016″
