Tri podjetja, Veleželeznina Merkur, Trgovsko podjetje Kokra in Živila v Kranju, so se združila in sklenila zgraditi skupno trgovsko hišo. V okviru investitorja Komunalna skladišča v Kranju se je 1969/1970. na vrhu klanca, na ploščadi pred vstopom v staro mestno središče, pričela gradnja velike trgovske hiše.
Zaradi gradnje so porušili šest poslovno stanovanjskih hiš in tudi t.i. Gorjančeve hleve. Gorjančevi so imeli pred vojno lesno trgovino in veliko konj ter tovornih vozov za prevoz lesa. Večino prebivalcev, ki so jim porušili domove, so preselili v bloke, saj se je začenjala masovna blokovna gradnja. Na območju Globusa je bil tudi Gorenjski tisk, ki je dobil nove prostore, zaradi gradnje so preselili tudi avtobusno postajo na mesto, kjer je še danes.
Nedavno zgrajen hotel »Creina« je preko ceste dobil svojega velikega soseda. Z omenjeno stavbo in z izgradnjo nove stavbe OLO in njene neposredne okolice je arhitekt Ravnikar dal pobudo za izgradnjo novega sodobnega mestnega središča, ki naj bi se programsko navezal na staro mestno središče.
Ob energičnem uveljavljanju novega je arhitekt zasnoval dva v programu in arhitekturni zasnovi povsem različna objekta – hotel Creina in veleblagovnico Globus -, ki pa sta se vendar življenjsko trdno navezovala tudi na utrip starega mestnega jedra. Vsekakor je staro mesto, ob pridobitvi tolikih novih trgovskih in gostinskih površin, kakor tudi novih možnosti parkiranja, močneje zadihalo.
Obe stavbi, zgrajeni skoraj istočasno, sta si bili v oblikovanju povsem različni. Tudi v prostoru sta še danes močno ločeni s frekventnim cestiščem. Medtem ko je bil hotel Creina oblikovan v materialu blizu človeški roki in se je njegova stavba v razgibanem gabaritu skušala vključiti v značilen mestni gabarit, je bila trgovska hiša primer namerno industrijsko pogojene arhitekture, ki je na sebi nosila pečat strojne obdelave in s svojimi enostavnimi oglatimi oblikami v prostoru ni koketirala s svojo soseščino, pa čeprav je stala pred vrati v staro mestno jedro.
Z materialom, s katerim je avtor oblekel stavbo, in s konstrukcijo v obliki železobetonskega skeleta z vutami, je avtor oral ledino. Korten, rjaveče železo, zunaj naših meja dostikrat že uporabljan material za fasadne obloge, je v Kranju povzročil med prebivalstvom pravi val razburjenja. Padale so opazke, da imamo v Kranju na eni strani ceste železarno, na drugi pa opekarno. Šlo je celo tako daleč, da je moral arhitekt zagovarjati svoja stališča pred zborom investitorjev. Poleg odpora, ki so ga ljudje čutili do značilne rjaste barve kortena, so avtorju očitali pretirano ceno fasadne obloge, čemur pa so ugovarjali z utemeljitvijo, da se bo z leti izkazala za cenejšo, saj je veljalo prepričanje, da z leti fasade ne bo treba obnavljati. Razburjenje se je v veliki meri poleglo, ko je objekt dobil patino.
Ni bilo slučaj, da smo ravno v Kranju, v bližini našega največjega železarskega središča Jesenice, dobili s kortenom oblikovan objekt, saj so potekali razgovori tudi z železarno, da bi začela izdelovati te vrste material.