God svete Barbare

Dober rudar ima trmo prirojeno. Z njeno pomočjo se globoko pod zemljo lažje bori z neusmiljeno naravo. Po končanem boju trma ostane in tako zaznamuje rudarja vse do smrti.

Zima je tisto leto pokazala ostre zobe prav na praznik sv. Barbare. Mraz je silil skozi netesna okna stanovanja v rudarski koloniji in risal čudovite vzorce na spodnjih koncih šip. Ledene rože vseh možnih oblik so se še naprej vzpenjale v višino kljub jutranjemu rdenju, ki se je kazalo nekje zadaj za Ostrim vrhom. Nekaj trenutkov je strmel v čudovito oblikovane rože in rdeče nebo v ozadju. Spet je vstal zgodaj, težke in moreče sanje mu niso dale miru. Žena Anica je še trdno spala v topli postelji, ko se je potihoma odmaknil iz njenega čvrstega objema in se z drsečimi koraki odpravil v mrzlo kuhinjo. Objel ga je hlad velike preproste rudarske kuhinje. Obrnil je staro škripajoče stikalo na steni. V prvem poskusu mu je uspelo prižgati žarnico in z njeno medlo svetlobo razsvetliti prostor.

Pošteno ga je streslo po vsem telesu. Na steni za vrati je visela stara ponošena suknja in zraven pomečkana kapa iz balonske svile. Oblekel je suknjo, si nadel kapo, previdno odklenil in se napotil na hodnik in naprej do stranišč. Vrnil se je v kuhinjo, slekel suknjo, snel kapo ter ju spet skrbno obesil na kavelj za vrati. Pogledal je prosti preprostemu štedilniku v desnem kotu kuhinje. V glavo mu je šinila misel, da bi bilo dobro zakuriti, čeprav kurjave ni bilo na pretek in bo zima še dolga. Zraven se je prikradel spomin na mlade dni, ko je premog ležal pred vsako drvarnico in so z njim skoraj nespoštljivo ravnali. To je bil rudarjev mesečni deputat, edina skrb je bila spravilo v drvarnico. Pomislil je: »Danes je naš praznik in v kuhinji mora biti toplo! Zakaj sem rudaril štirideset let? Štirideset let trmastega boja za ta prekleti premog! Na praznik sv. Barbare ne bova zmrzovala.«

Spomin mu je odtaval daleč v preteklost, ko je god zavetnice pomenil velik praznik za rudarje in njihove družine ter vse prebivalce zakajenih revirjev. Vsakoletno praznovanje rudarskega praznika ob godu sv. Barbare je bil največji dogodek v revirjih in je prekašal vse ostale praznike. Ta dan so bili prosti, ta dan so dobili na roke denarno nagrado »Barbarageld«, ta dan so ponosno oblekli svečane uniforme s pozlačenimi gumbi in ta dan so se lahko enakovredno družili z rudniško gospodo. Knapovski stanovski praznik so poleg rudarjev praznovali vsi, ki so kakor koli bili povezani z njimi ali rudnikom. Sodelovale so tudi ženske in mnogo otrok, ki so hoteli na vsak način sodelovati v svečanem sprevodu po mestu.

Francelj je bil še posebno ponosen na rudarsko uniformo, podedovano po očetu Francu. On je namreč začel z delom v jami in v hudi zimi leta 1929 na hitro umrl po hudi pljučnici. Sin je dobil za njim knapovsko sekiro in uniformo. Tisto leto so ga ob prazniku tovariši določili za zastavonošo. Zato je moral poleg uniforme nositi tudi bele rokavice. Nikoli ni izvedel, zakaj so ga izbrali za praporščaka. Mogoče zaradi močne postave ali zaradi črnih brkov. Z njimi je poudarjal moškost klenih knapov.

Bil je med prvimi, ki so se zbrali pred upravno zgradbo rudnika, imenovano Graščina. Rudarska godba je najprej zaigrala rudarsko himno. Rudarsko zastavo mu je predal sam direktor rudnika. Ob predaji je povedal nekaj pozdravnih besed in čestital vsem zbranim stanovski praznik. Visoko je dvignil zastavo in z njo pomahal zbrani množici uniformiranih rudarjev, rudarjev v boljših oblekah z nerodno zavezanimi kravatami in množici žensk in vreščečih otrok. Sprevod se je lahko začel.

Na začetku sprevoda je korakala godba, za njo zastavonoša, za njim pa uniformirani rudarji z jamskim orodjem. Tu ni smela manjkati rudarska sekira, kramp, rudarska lopata »pikas« in seveda prižgana »ziherica« – rudarska svetilka. Za rudarji so se zvrstili pomembni možje iz Graščine. Manjkal ni niti direktor s širokim klobukom. Za njim so sledili še ostali rudarji, ženske in otroci. Godba je igrala koračnice za bolj strumen nastop sprevoda. Na obeh straneh ceste se je vil gost špalir radovednih gledalcev. Ti so z vzkliki navdušenja in ploskanjem spremljali ves ta zanimiv sprevod. Nekaj je bilo med njimi tudi hinavcev. Ti so močno ploskali pokončnemu direktorju, ki se je važno nasmihal množici.

Francelj je imel v glavi drugačne misli. Vse je gledalo zastavnega zastavonošo. Francelj je namreč pogledoval za mladimi dekleti, ki so prišle iz radovednosti na ogled mladih rudarjev. Poklic rudarja je bil zelo cenjen. Rudar, ki se je poročil, je takoj dobil stanovanje v rudarski koloniji, deputatni premog in jamska drva za ogrevanje. Zato so brhka dekleta pogledovala za ženitev godnimi rudarji.

Sprevod je prispel do župnijske cerkve. Godba je odšla na cerkveni kor. Rudniški uslužbenci z direktorjem in uniformiranimi rudarji so posedli vse klopi v cerkvi. Ostali so morali stati in veliko jih je ostalo zunaj, pred cerkvijo. Na desni strani oltarja je stal kip sv. Barbare, ki so ga prinesli iz obratnih prostorov. Ob njem so se izmenjevali na straži štirje rudarji s svetilkami. Francelj je moral stati strumno za kipom v pokončni drži vso mašo. Župnik je pripravil lepo pridigo in z njo navdušil vse prisotne. Po maši je sledilo darovanje okoli oltarja. Prvi je daroval zajeten dar direktor in s tem spodbudil k darovanju še ostale.

Po končani maši se je spet uredil sprevod za odhod nazaj do rudniške uprave. Tu je Francelj predal rudarski prapor. Direktor rudnika je še enkrat pozdravil vse rudarje v sprevodu in se jim zahvalil ter jih povabil v rudniško restavracijo na družabno srečanje ob vrčku obveznega piva. Godba je še enkrat zaigrala rudarsko himno. Vsi rudarji so se razšli. Mnogi so se porazgubili po številnih gostilnah in pravo praznovanje se je začelo. Veliko dela so imeli žandarji, ki so morali miriti vročo knapovsko kri. Po starem običaju je treba praznik sv. Barbare vedno veselo počastiti, ker je bilo slabih in hudih dni v vsem letu veliko.

Počasi se je nagnil nad zaboj za premog in previdno dvignil pokrov. V velikem zaboju je zazijala praznina, na dnu je bilo le nekaj majhnih koscev premoga, tri akacijeva polena in nekaj skromnih tresk.

Previdno se je pomaknil do preprostega divana pod oknom. V roke je vzel skrbno zložene stare sivkaste hlače, ki so ležale ob vznožju, in flanelasto srajco. Slekel je pižamo in se nerodno preoblekel. Obdržal je dolge spodnje hlače, do vratu zapeto spodnjo majico ter si nadel sivkaste delovne hlače. Na koncu je oblekel še srajco. Nekoč je bila lepa, rumena s črnim vzorcem, danes sprana in brez pravih karirastih vzorcev, a kljub temu še vedno prijetno topla.

Pod preprostim stolom brez naslonjala je imel pripravljene močno ponošene rudarske škornje. Sedel je in se obul. Ponovno je snel suknjo s kavlja, se oblekel in na plešasto glavo skrbno namestil ponošeno kapo.

V drvarnici, polni lepo zloženih polen, a brez koščka premoga v ogradi, je vzel star listnati koš. V koš je potisnil majhno rudarsko motiko in staro raševinasto vrečo. Ko je odšel iz drvarnice, je rdenje nad Ostrim vrhom pojenjalo in bilo je prijetno svetlo. Napotil se je do svojega zaklada.

Pobočje nad Staro Glažuto, ki je bilo v preteklosti v celoti obdelano in razdeljeno na nešteto malih vrtov, ločenih z razmajanimi plotovi, je bilo danes zaraščeno in opuščeno. Akacijeva drevesa in med njimi razbohoteni bezgovi grmi so povsem spremenili prej tako prijazno pobočje. Nekje na sredi te zapuščene pokrajine je opazil štor njegove lesnike in okrog njega vse polno poganjkov novega življenja. V letih, ki so minila, so ljudje lesniko požagali. Vsako leto je tako lepo cvetela, pod njo je imel Francelj majhno klopco. Rad je posedal na njej, posebno ko je pomladni vetrič raznašal cvetove in je bilo videti kot sneženje.

Spustil se je k štoru in poganjkom ob njem. Ugotoviti je moral nahajališče skritega zaklada, ki ga je skrbno čuval teh petdeset let. Sam pri sebi je pokimal, si snel kapo ter pokleknil na zmrznjeno zemljo. Ozrl se je v nebo, se pokrižal, priporočil sv. Barbari kot včasih ob odhodu v jamo, spet povlekel kapo na glavo, odvrgel listnati koš z ramen in segel po motiki. Z vso močjo je zamahnil po travnati ruši. Motika se je kljub zmrzali zarila globoko v zemljo. Previdno je odkrival vrhnji del zmrznjene zemlje. Kopal je in kopal, a zaklada nikjer. Skoraj bi že obupal in vrgel motiko vstran, a trma ga je gnala naprej. »Tu je bil premog,« si je govoril, »in našel ga bom.« Pod mrzlo rjavo zemljo je z rokami odkril kristalno čist premog, prav takšen kot nekoč v jami na širokem odkopu.

»Pokazal si se, hudič ferdamani! Vedel sem, da mi boš še prav prišel, zato sem te skril. Danes nama boš pomagal pošteno ogreti našo kuhinjo. Prav tako kot v starih časih na sv. Barbare god! Drva ne dajo takšne toplote, ti si pravi vrag!«

Z motiko je previdno, kos za kosom, lomil črn premog in ga ob veselem brundanju zlagal v koš. Pomislil je: »Kljub osemdesetim si še kar v redu rudar,« in se povzpel po zaraščenem pobočju na pot proti koloniji. Nakopani kosi pravega rjavega premoga brez jalovine so bili lahki in hoja mu sploh ni delala težav. Srce mu je močno tolklo, ampak to je vendar naredilo razburjenje.

Prirojeno trmo je Francelj prenesel na potomce. Žal je danes ne morejo izživeti kot rudarji. Rudnik so zaprli! Potomce razveseljuje dejstvo, da se tradicija praznovanja v revirjih oživlja in spomin na god sv. Barbare tako ohranja ter z njim tudi prirojena trma.