Godovanje je bilo v preteklosti veliko bolj pomembno, kot praznovanje rojstnega dne. Velikokrat so otroka poimenovali po koledarsko najbližjem godovnem zavetniku, svetniku, ki je godoval takrat, ko se je otrok rodil. Najbolj znana navada pri godovanju med prebivalci Velikega Gabra in okolice, je »tablanje« (izgovarja se tudi t’blanje), ki jo na Slovenskem imenujejo tudi ramplanje oz. rumplanje, frah delat ali ovfrovt. Tudi v Velikem Gabru pa ta običaj že počasi izginja, mlajši ljudje namreč praznujejo samo svoj rojstni in ne godovnega dne.
Tablanje so nam prikazali člani folkorne sekcije Društva upokojencev Veliki Gaber ter člana gledališke skupine P. L. I. N. Luka Bregar in Petra Petročnik. Godovniku z imenom Miha so t’blači zapeli priložnostno pesem in pri tem ropotali s pokrovkami, na koncu pa so se z njim tudi zaplesali ples »pouštertanc« in nazdravili. Njegova žena mu je ob godu spekla prav poseben, boljši kruh, kot je bilo nekdaj v navadi v Velikem Gabru in okolici.
Ljudje so se zmeraj radi udeležili »tablanja«, saj je bilo takarat vedno veselo, veliko se je pelo in plesalo. Tablači so medse skoraj vedno povabili tudi orgličarja ali pa harmonikaša, ki je po voščilu godovniku veselo zaigral.
Tablači so se skupaj z godovnikom zavrteli in veselje se je nadaljevalo pozno v noč. Ta običaj se je vedno dogajal na predvečer goda. Godovnika so vedno obdarili z veliko pleteno štruco, ki so jo potem razrezali in tudi pojedli. Tablačem je godovnik ponudil tudi kakšen suhomesnat narezek ali štrukeljce ter kakšen kozarček vina. Za godovnike so gospodinje skuhale »boljše kosilo«, ponavadi so bili to štruklji.
Pri tablanju so si pomagali s kuhalnicami, vrči, s pokrovkami, lonci, škafi in verigami in tako je nastala prava mačja muzika, ki jo je moral godovnik poslušati tri štiklce, šele nato je lahko povabil tablače v hišo.
