V zbirki starih razglednic Gorenjskega muzeja pomembno mesto zavzemajo razglednice gorenjskih turističnih krajev, ki jih po številu lahko naštejemo petsto. V prvi vrsti so to razglednice Bleda, Bohinja, Brezij in Kranjske Gore, sledijo razglednice manjših krajev, ki jih je v določenem obdobju zaznamoval turistični razvoj. Dokumentirajo kraj v določenem času, prikazujejo pa tudi različne oblike turizma (letoviški, zdraviliški, izletniški, planinski, zimski, športni, verski).
Najzgodnejši turizem na Gorenjskem lahko postavimo že v drugo desetletje 19. stoletja (1822), ko so na Bledu zajezili termalna vrelca in ju pokrili s preprosto leseno lopo. Vrelec so obzidali in vodo speljali v bazen, kjer se je lahko kopalo osem ljudi. Kopališče so imenovali po prvem lastniku Prešernu, po domače Burjevc. Raziskovalci blejskega turizma to zgradbo označujejo za prvo turistično zgradbo na Bledu. Prvi tujci, ki so prihajali na Bled, so prenočevali v furmanski gostilni pri Petranu. Ko pa sta bila zgrajena oba kraka južne železnice Dunaj–Ljubljana (1849) in Ljubljana–Trst (1857), so začeli graditi nove hotele. Med prvimi je bil zgrajen Louisenbad, kasnejši hotel Toplice. V sredini 19. stoletja sta bili zgrajeni še Mallnarjeva gostilna, današnji Park hotel, in kopališka zgradba Badehaus. Čeprav je bilo okoli leta 1850 na Bledu že precej turistov, je mednarodni sloves Bledu pridobil šele Švicar Arnold Rikli, ki se je leta 1855 preselili sem in uvedel zdravljenje z vodo, zrakom in s soncem. V osrednji zgradbi – Curbadehaus, ki je bila pod gradom, je imel upravne prostore, zraven pa so zgradili lesene hišice s pultno streho in odprto sprednjo stranjo, v katerih so bivali pacienti.
Leta 1913 je bilo na Bledu 6 hotelov (Park – Mallner, Luisina kopel, Petran, Steidl, Triglav in Evropa), 12 gostiln in vrsta zasebnih vil, skupaj okoli 1100 turističnih postelj. Večina blejskih gostov je pripadala aristokraciji, bogatemu meščanstvu in višjemu uradništvu. Po narodnosti so prevladovali gostje iz Avstro-Ogrske (Slovenci, Nemci, Hrvatje, Čehi), najdemo pa tudi Angleže, Francoze, Italijane in Američane. Že leta 1896 so uredili steze in mostove v Vintgarju, ki je vabil goste zlasti z Bleda in tudi od drugod.
Med prvo svetovno vojno je bil Bled opustel, nov razvoj se je začel po vojni. Spremenila se je tudi turistična publika – zdaj so prevladovali gostje iz južnih delov jugoslovanske države, manj pa je bilo tradicionalnih gostov iz avstrijskih dežel in Trsta. Še vedno je prihajalo precej Čehov. Tudi med obema vojnama je Bled ostajal najbolj mondeno letovišče. Od leta 1922 je bila tu rezidenca kralja Aleksandra Karađorđevića, ki je kupil nekdanjo rezidenco Windischgrätz na Mlinem in jo poimenoval Suvobor. Na Bledu so bila tudi razna diplomatska srečanja in veslaška tekmovanja.
Napisi na razglednicah Bleda so do prve svetovne vojne redko dvojezični. Prevladujejo nemški, ki skoraj nikoli niso prečrtani in popravljeni slovensko. To dokazuje, do so bile razglednice namenjene predvsem turistom, ki so bili seveda tujci. Med obema vojnama zasledimo tudi napise v cirilici, kar spet lahko povezujemo z namenom izdajanja razglednic.
Bohinjski turizem je povezan s planinstvom in z odprtjem karavanško-bohinjske železniške proge leta 1906. V avstro-ogrski monarhiji je bil Bohinj poznan po naravnih lepotah, vendar prometno odmaknjen. Tako so z železniške postaje Lesce-Bled turiste vozili s konjskimi vpregami. Takrat je bil v Bohinju le en hotel, ki je bil v monarhiji zelo znan – Touristen Hotel (zgrajen leta 1887), in se je kasneje imenoval Hotel Sveti Janez – Hotel St. Johann.
Deželna zveza za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem (dalje: Deželna zveza) je bila zelo naklonjena bohinjskemu turizmu. Namenjala mu je finančna sredstva in skrbela za njegovo promocijo, saj je Bohinj z Bledom in s Postojno štela za najpomembnejše turistične kraje na Kranjskem. Tako je Deželna zveza od železniškega ministrstva in podjetja Ceconi, ki je gradilo bohinjski predor, odkupila njihove eminentne zgradbe. Ustanovili so Grand hotel Triglav, depandanso Bellevue in Vilo Bogumilo. Pred prvo svetovno vojno so bili v Bohinju znani še naslednji hoteli: Bistrica, Rodica, Mencinger, Ažman, Markež, Turist in Pošta v Bohinjski Bistrici ter hoteli Sveti Janez, Zlatorog, Sveti Duh in Vila Prosenc ob Bohinjskem jezeru.
Za razvoj turizma v Bohinju je pomembno tedanje lokalno turistično društvo, ki se je imenovalo Društvo za privabitev tujcev v Bohinjsko Bistrico z okolico in občino Srednja vas; ustanovljeno je bilo leta 1907. Leta 1909 se je pričela gradnja kopališča in drsališča Danica. Kopališče je delovalo do leta 1915. Leta 1908 so zgradili še sankališče Belvedere, ki je bilo zelo dobro obiskano. Svojo tradicijo v Bohinju je imelo tudi planinstvo, saj je bilo leta 1872 ustanovljeno prvo slovensko planinsko društvo. Vendar je vse do propada monarhije potekal boj med slovenskim in nemškim planinskim društvom, ki sta gradila planinske koče.
Kranjska Gora je bila pred stotimi leti turistični kraj z izhodiščem za gorske ture in izlete, ugodna klima pa je bila primerna tudi za zdravljenje različnih bolezni. Njen napredek je pospešila Deželna zveza za pospeševanje tujskega prometa na Kranjskem. Stare razglednice prikazujejo panoramo Kranjske Gore z markantnimi gorami v ozadju, stare gostilne in kopališče Jasna. Za zimske turistične kraje so veljale tudi Mojstrana, Rateče in Planica, posebno po letu 1936, ko je prvi skakalec preskočil 100 metrov.
Za izletniški turizem je bila na drugem koncu Gorenjske prav tako zanimiva Golica nad Jesenicami; posebno pozno spomladi, ko jo je prekrivalo na milijone narcis. Od Žirovnice do Begunj pa je goste ves čas privabljalo več gostiln in turističnih penzionov, kjer so se zaradi čudovite narave, urejene okolice in dobre klime zadrževali dlje časa.
Številne romarske cerkve na Gorenjskem so od začetka 20. stoletja izgubljale pomen. Ostale pa so Brezje, ki so upodobljene na mnogo razglednicah. Romarji so na Brezje prihajali z vlaki. Železniška postaja v Otočah je bila najbolj frekventna na Gorenjskem.
Turizem na Jezerskem je povezan z začetki planinstva, ki ga je spodbudil prihod Čehov. Prve razglednice so z začetka 20. stoletja in prikazujejo takratno središče Kazino ter okoliške gore. Poznejše so panoramske razglednice in razglednice domačij ter Jezerskega vrha kot mejnega prehoda med Jugoslavijo in Avstrijo. Turisti so na Jezersko prihajali vse leto. Radi so ga obiskovali tudi turisti, ki so bivali v Preddvoru in Kranju.
Kamnik je v 19. stoletju slovel kot zdraviliški kraj, kamor so prihajali številni gostje iz večjih mest monarhije. To dokumentirajo tudi motivi razglednic in napisi na njih, ki označujejo Kamnik kot zdravilišče in letovišče. Za izletniški turizem je bila priljubljena tudi Kamniška Bistrica, prav tako upodobljena na razglednicah že na prelomu 19. in 20. stoletja. Kamnik je bil ves čas najbolj turistično razvito gorenjsko mesto; dohitel ga ni niti Kranj, ki je imel hotele in Šmarjetno goro.
V Škofji Loki, Radovljici in na Jesenicah, ki so imeli gostinsko ponudbo z možnostmi nastanitve, se je turizem sprva razvijal v okviru tujsko-prometnih društev. V Škofji Loki in Radovljici so med obema vojnama imeli kopališče. Tržič je ostajal industrijsko mesto; v tridesetih letih 20. stoletja sta bili priljubljeni izletniški točki Ljubelj, kjer so se odvijale avtomobilske dirke, in slikovita vasica Sv. Ana. Tržič je bil izhodišče za planinarjenje, posebno priljubljene so bile Kofce.
S turizmom povezujemo tudi planinstvo. Ustanovitev kranjske podružnice Nemškega in Avstrijskega planinskega društva leta 1874, ki je gradilo koče v triglavskem pogorju, je sprožila nastajanje slovenskih planinskih postojank. Vse pa so v Julijske Alpe, Karavanke in Kamniške Alpe privabljale planince – turiste. Razcvet turizma so od sedemdesetih let 19. stoletja omogočile tudi nove železniške povezave Gorenjske s preostalo Kranjsko, z avstrijskimi deželami ter z Goriško in s Primorsko. V mestih so turizem spodbujale prve turistične organizacije, ki so jih imenovali olepševalna društva ali društva za privabitev tujcev. Najstarejše gorenjsko tovrstno društvo je bilo ustanovljeno leta 1875 v Kranju. Turistični razvoj je prekinila prva svetovna vojna. V dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja se je turistični razvoj širil še na druge gorenjske kraje, spremenila se je le narodnostna sestava gostov. Poleg železniških povezav so postale pomembne tudi ceste.
Današnji turist si med drugim ogleduje tudi kulturne znamenitosti, v prvi polovici 20. stoletja pa so turiste privabljale naravne lepote, s katerimi je Gorenjska bogato obdarjena. Tako je bila v Avstro-Ogrski kot v stari Jugoslaviji ena najbolj turistično zanimivih pokrajin.
Besedilo je povzeto po prispevku Marjane Žibert: Gorenjski turistični kraji na starih razglednicah, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 179-220.
Leta 1913 je bilo na Bledu 6 hotelov (Park – Mallner, Luisina kopel, Petran, Steidl, Triglav in Evropa), 12 gostiln in vrsta zasebnih vil, skupaj okoli 1100 turističnih postelj. Večina blejskih gostov je pripadala aristokraciji, bogatemu meščanstvu in višjemu uradništvu. Po narodnosti so prevladovali gostje iz Avstro-Ogrske (Slovenci, Nemci, Hrvatje, Čehi), najdemo pa tudi Angleže, Francoze, Italijane in Američane. Že leta 1896 so uredili steze in mostove v Vintgarju, ki je vabil goste zlasti z Bleda in tudi od drugod.
Med prvo svetovno vojno je bil Bled opustel, nov razvoj se je začel po vojni. Spremenila se je tudi turistična publika – zdaj so prevladovali gostje iz južnih delov jugoslovanske države, manj pa je bilo tradicionalnih gostov iz avstrijskih dežel in Trsta. Še vedno je prihajalo precej Čehov. Tudi med obema vojnama je Bled ostajal najbolj mondeno letovišče. Od leta 1922 je bila tu rezidenca kralja Aleksandra Karađorđevića, ki je kupil nekdanjo rezidenco Windischgrätz na Mlinem in jo poimenoval Suvobor. Na Bledu so bila tudi razna diplomatska srečanja in veslaška tekmovanja.
Napisi na razglednicah Bleda so do prve svetovne vojne redko dvojezični. Prevladujejo nemški, ki skoraj nikoli niso prečrtani in popravljeni slovensko. To dokazuje, do so bile razglednice namenjene predvsem turistom, ki so bili seveda tujci. Med obema vojnama zasledimo tudi napise v cirilici, kar spet lahko povezujemo z namenom izdajanja razglednic.
Bohinjski turizem je povezan s planinstvom in z odprtjem karavanško-bohinjske železniške proge leta 1906. V avstro-ogrski monarhiji je bil Bohinj poznan po naravnih lepotah, vendar prometno odmaknjen. Tako so z železniške postaje Lesce-Bled turiste vozili s konjskimi vpregami. Takrat je bil v Bohinju le en hotel, ki je bil v monarhiji zelo znan – Touristen Hotel (zgrajen leta 1887), in se je kasneje imenoval Hotel Sveti Janez – Hotel St. Johann.
Deželna zveza za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem (dalje: Deželna zveza) je bila zelo naklonjena bohinjskemu turizmu. Namenjala mu je finančna sredstva in skrbela za njegovo promocijo, saj je Bohinj z Bledom in s Postojno štela za najpomembnejše turistične kraje na Kranjskem. Tako je Deželna zveza od železniškega ministrstva in podjetja Ceconi, ki je gradilo bohinjski predor, odkupila njihove eminentne zgradbe. Ustanovili so Grand hotel Triglav, depandanso Bellevue in Vilo Bogumilo. Pred prvo svetovno vojno so bili v Bohinju znani še naslednji hoteli: Bistrica, Rodica, Mencinger, Ažman, Markež, Turist in Pošta v Bohinjski Bistrici ter hoteli Sveti Janez, Zlatorog, Sveti Duh in Vila Prosenc ob Bohinjskem jezeru.
Za razvoj turizma v Bohinju je pomembno tedanje lokalno turistično društvo, ki se je imenovalo Društvo za privabitev tujcev v Bohinjsko Bistrico z okolico in občino Srednja vas; ustanovljeno je bilo leta 1907. Leta 1909 se je pričela gradnja kopališča in drsališča Danica. Kopališče je delovalo do leta 1915. Leta 1908 so zgradili še sankališče Belvedere, ki je bilo zelo dobro obiskano. Svojo tradicijo v Bohinju je imelo tudi planinstvo, saj je bilo leta 1872 ustanovljeno prvo slovensko planinsko društvo. Vendar je vse do propada monarhije potekal boj med slovenskim in nemškim planinskim društvom, ki sta gradila planinske koče.
Kranjska Gora je bila pred stotimi leti turistični kraj z izhodiščem za gorske ture in izlete, ugodna klima pa je bila primerna tudi za zdravljenje različnih bolezni. Njen napredek je pospešila Deželna zveza za pospeševanje tujskega prometa na Kranjskem. Stare razglednice prikazujejo panoramo Kranjske Gore z markantnimi gorami v ozadju, stare gostilne in kopališče Jasna. Za zimske turistične kraje so veljale tudi Mojstrana, Rateče in Planica, posebno po letu 1936, ko je prvi skakalec preskočil 100 metrov.
Za izletniški turizem je bila na drugem koncu Gorenjske prav tako zanimiva Golica nad Jesenicami; posebno pozno spomladi, ko jo je prekrivalo na milijone narcis. Od Žirovnice do Begunj pa je goste ves čas privabljalo več gostiln in turističnih penzionov, kjer so se zaradi čudovite narave, urejene okolice in dobre klime zadrževali dlje časa.
Številne romarske cerkve na Gorenjskem so od začetka 20. stoletja izgubljale pomen. Ostale pa so Brezje, ki so upodobljene na mnogo razglednicah. Romarji so na Brezje prihajali z vlaki. Železniška postaja v Otočah je bila najbolj frekventna na Gorenjskem.
Turizem na Jezerskem je povezan z začetki planinstva, ki ga je spodbudil prihod Čehov. Prve razglednice so z začetka 20. stoletja in prikazujejo takratno središče Kazino ter okoliške gore. Poznejše so panoramske razglednice in razglednice domačij ter Jezerskega vrha kot mejnega prehoda med Jugoslavijo in Avstrijo. Turisti so na Jezersko prihajali vse leto. Radi so ga obiskovali tudi turisti, ki so bivali v Preddvoru in Kranju.
Kamnik je v 19. stoletju slovel kot zdraviliški kraj, kamor so prihajali številni gostje iz večjih mest monarhije. To dokumentirajo tudi motivi razglednic in napisi na njih, ki označujejo Kamnik kot zdravilišče in letovišče. Za izletniški turizem je bila priljubljena tudi Kamniška Bistrica, prav tako upodobljena na razglednicah že na prelomu 19. in 20. stoletja. Kamnik je bil ves čas najbolj turistično razvito gorenjsko mesto; dohitel ga ni niti Kranj, ki je imel hotele in Šmarjetno goro.
V Škofji Loki, Radovljici in na Jesenicah, ki so imeli gostinsko ponudbo z možnostmi nastanitve, se je turizem sprva razvijal v okviru tujsko-prometnih društev. V Škofji Loki in Radovljici so med obema vojnama imeli kopališče. Tržič je ostajal industrijsko mesto; v tridesetih letih 20. stoletja sta bili priljubljeni izletniški točki Ljubelj, kjer so se odvijale avtomobilske dirke, in slikovita vasica Sv. Ana. Tržič je bil izhodišče za planinarjenje, posebno priljubljene so bile Kofce.
S turizmom povezujemo tudi planinstvo. Ustanovitev kranjske podružnice Nemškega in Avstrijskega planinskega društva leta 1874, ki je gradilo koče v triglavskem pogorju, je sprožila nastajanje slovenskih planinskih postojank. Vse pa so v Julijske Alpe, Karavanke in Kamniške Alpe privabljale planince – turiste. Razcvet turizma so od sedemdesetih let 19. stoletja omogočile tudi nove železniške povezave Gorenjske s preostalo Kranjsko, z avstrijskimi deželami ter z Goriško in s Primorsko. V mestih so turizem spodbujale prve turistične organizacije, ki so jih imenovali olepševalna društva ali društva za privabitev tujcev. Najstarejše gorenjsko tovrstno društvo je bilo ustanovljeno leta 1875 v Kranju. Turistični razvoj je prekinila prva svetovna vojna. V dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja se je turistični razvoj širil še na druge gorenjske kraje, spremenila se je le narodnostna sestava gostov. Poleg železniških povezav so postale pomembne tudi ceste.
Današnji turist si med drugim ogleduje tudi kulturne znamenitosti, v prvi polovici 20. stoletja pa so turiste privabljale naravne lepote, s katerimi je Gorenjska bogato obdarjena. Tako je bila v Avstro-Ogrski kot v stari Jugoslaviji ena najbolj turistično zanimivih pokrajin.
Besedilo je povzeto po prispevku Marjane Žibert: Gorenjski turistični kraji na starih razglednicah, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 179-220.