Pričujoči prispevek je nastal ob počastitivi praznovanja praznika mesta, soustanoviteljice Univerze v Novi Gorici po istoimenskem zborniku, ki je izšel v letu 2018.
Še pred ustanovitvijo univerze je bilo to območje, zahodni rob Vipavske doline, na stičišču dveh svetov v jezikovnem, narodnem kot tudi geografskem oziru, kjer dolina preide v (furlansko) ravnino, središče. Ob majhni vzpetini, na kateri je bil v 11. stoletju zgrajen grad, je nastalo mesto, nesporno upravno, gospodarsko in kulturno središče tega prostora.
Prelomno zgodovinsko dogajanje v prvi polovici 20. stoletja je sicer bistveno vplivalo na zmožnost koncentričnosti urbanega središča, v katerem so prebivali tudi Atenini glasniki. Prišlo je do bistvenih sprememb, ki so nenazadnje tudi botrovale k nastanku novega mesta na robu Vipavske doline; mesta Nova Gorica.
Izobraženci, ki so svoj aparat pridobili v formalnem izobraževanju, so nastopali v prvi vrsti kot posamezniki, ki sledijo znanstvenim in idejnim idealom, v drugi vrsti pa tudi kot predstavniki svoje skupnosti, skratka kot voditelji. Bili so mobilni, kljub temu pa so bili s svojim matičnim okoljem povezani za vse življenje.
Časovno razprave obravnavajo strokovno in idejno raznolike osebnosti od 17. stoletja do konca 20. stoletja. S širokim izborom osebnosti želimo spodbuditi razpravo o vlogi izobražencev na Goriškem.
