Sedanja gostilna Šeligo, ki stoji v središču Trebnjega, je bila zgrajena leta 1999 na temeljih nekdanje gostilne Špringer s skoraj stoletno tradicijo.
Gostinska dejavnost se je vršila v pritlični, enonadstropni hiši. V pritličju je bila za tiste razmere dokaj velika kuhinja s shrambo, ki je bila locirana v sosednji stavbi. Poleg točilnice – šanka z nekaj mizami, sta bili tudi dve gostinski sobi, v katerih so lahko za mizo postregli cca. 40 gostov. Sanitarni prostori s tekočo vodo (posebej ločeni moški-ženski) so bili v zunanjem delu hiše. Kuhinja je imela velik štedilnik na trda goriva ter tekočo toplo vodo iz bojlerja. Hladilna komora je bila na hodniku ter se je istočasno uporabljala za potrebe kuhinje in točilnice na nasprotni strani kuhinje. V zgornje nadstropje se je prišlo po lesenih stopnicah iz skupnega hodnika, ki je vodil tako v kuhinjo kot v točilnico oz. v izhod na dvorišče. Ob vhodu v gostilno je bil tudi zunanji gostilniški vrt, kjer je bila v času najvišjih temperatur prijetna senca pod dvema mogočnima lipama. Lipa je stala tudi poleg gospodarskega poslopja zraven hišnega vodnjaka. Stanovanjski del je obsegal tri sobe, stranišče in umivalnik na hodniku. V tem nadstropju je bila tudi še prekajevalnica mesnih izdelkov, ki s prihodom družine Šeligo ni bila več v uporabi. K dejavnosti gostilne je spadalo veliko gospodarsko poslopje na dvorišču, kjer je bila vinska klet s hrastovimi vinskimi sodi, velik prostor, ki se je uporabljal tudi kot klavnica za kokoši in prašiče ter pripravljalnico mesnih izdelkov. Posebej sta bili klet za shranjevanje krompirja in zelenjave ter drvarnica. Kljub mogočnim zidovom, je bila stavba vlažna in mrzla. Ogrevalo se je z drvmi v vsakem prostoru, razen v sanitarijah in po hodnikih. To je bila po ponudbi gostilna starega kova, kjer so obiskovalcem, potnikom iz bližnje železniške postaje postregli z govejo juho, golažem ter z zelo priljubljenimi vampi. Vsak dan je bil na mizi sveže pečen kruh, katerega so spekli v pekarni, sosednji stavbi, katera je bila tudi v lasti družine Špringer. Približno leta 1930 je kot bodoča gospodinja prišla k hiši mlada Drenikova Slavka iz Bršljina pri Novem mestu. Gospodar Špringer je kmalu umrl in je tako zapustil mlado ženo Slavko, edinca Slavka (pozneje priznanega ginekologa) in mamo.
“Ta mlada” in tašča sta složno vodile gostilno in pekarijo, kateri sta bili po svoji ponudbi in kvaliteti poznani po širni Dolenjski, in tudi dalje. Redno so se ustavljali tudi gostje, ki so potovali proti Novemu mestu ali proti Ljubljani. Posebno pa je gostilna pridobila na poznanosti, ko so se po izgradnji »avtoceste« tukaj pričel ustavljati potniki, ki so potovali v Zagreb na velesejem. Dodaten renome pa je gostilna pridobila z obiskom takratnega predsednika SFRJ tov. Tita leta 1968. Gostilno je do svoje upokojitve približno v letu 1966 vodila ga. Slavka. Takrat jo je oddala v najem Drnovšek Francu iz Trbovelj, ki je najemno razmerje zaključil novembra leta 1971.
V decembru tega leta je najemno pogodbo sklenila Matilda-Tilčka Šeligo, renomirana gostilničarka iz Celja, ki so življenjske tegobe prisilile za sklenitev najema v novem okolju. Poslovati je pričela v januarju leta 1972 ter je že obstoječo ponudbo hrane in pijače nadgradila s svojim bogatim znanjem. V ponudbo je tako zajela prodajo piva pod blagovno znamko Pivovarne Laško, ki se do takrat ni ponujal v tem okolju. Ob praznovanju 30-obletnice poslovanja gostilne Šeligo v Trebnjem so ta podatek s priložnostnim darilom priznali tudi predstavniki pivovarne. V vinski ponudbi je bilo na mizi vino Dolenjske, Štajerske in Krasa (teran), kar je še bolj privabilo goste. Posebno doživetje je v gostilni predstavljal tudi obisk igralcev in strokovnega štaba Hokejskega kluba Jesenice, ki so se vedno po tekmi v Zagrebu ali v Beogradu oglasili na pozno večerjo. Z njimi je bil skoraj vedno pokojni Avsenikov trobentač g. Franc Košir s svojo trobento in »Prelepo Gorenjsko….«.
Po smrti gospe Tilčke novembra 1985 sta gostilno skupaj prevzela sin Marjan z ženo Jožico.
