Impozantno poslopje gradu Ravne stoji na platoju nad mestom, nekdanjim trgom Guštanj. Idilična lega v okviru parka daje stavbi posebno ambientalno vrednost. Dvorec je skozi stoletja menjal lastnike ter s številnimi prezidavami spreminjal svojo podobo.
Grad naj bi v sredini 16. stoletja pozidali Hebenstreiti, ki so bili v 16. in prvi polovici 17. stoletja njegovi lastniki, ter mu dali tudi svoje ime (l. 1509 še Rožanec an der Eben, 1551 pa že Streiteben). Nato je bil v lasti Sichtenov, od začetka 18. stoletja pa Gačnikov, baronov Schlangenbergov.
Najstarejša upodobitev gradu v Valvasorjevi Topografiji nadvojvodine Koroške (1688) kaže tipično renesančno stavbno zasnovo z osrednjo pravokotno nadstropno zgradbo s po tremi okenskimi osmi na daljših stranicah ter štirimi ogelnimi stolpi, kar namiguje na izvedbo ali vsaj obsežnejšo prezidavo v zadnji četrtini 16. stoletja. Osrednji grajski prostor je bil prekrit z dvokapnico, stolpi pa verjetno na začetku s položnimi piramidnimi strehami. Čebulaste kape nad njimi pa kažejo na verjetne predelave gradu v 17. stoletju. Grajsko dvorišče je bilo obdano z gospodarskimi poslopji, nanj so vodili trije vhodi, v osrednje grajsko jedro pa rustikalen polkrožno sklenjen portal.
Poskus idealne rekonstrukcije grajskega tlorisa iz prve renesančne gradbene faze, ki ga je izdelal Zavod za spomeniško varstvo, kaže osrednje grajsko jedro kot pravokotnik, s po tremi okenskimi osmi na daljših stranicah. Ogelni stolpi so se z robom dotikali osrednje stavbe, razen jugozahodnega, ki je bil nekoliko večji in globlje vrinjen v jedro. Njegov obseg je narekovala domnevno starejša kapela. Takoj na levi od glavnega grajskega vhoda so se spuščale stopnice v podkleteni in obokani del gradu. Do vzhodnega dela gradu naj bi vodil ozek hodnik, s katerega so bili vhodi v posamezne prostore, ki so bili verjetno kriti z ravnimi lesenimi stropi.
Jugozahodni grajski stolp naj bi bil med leti 1756/57, za časa barona Janeza Friderika Schlangenberga, preurejen v grajsko kapelo sv. Janeza Nepomuka.
V začetku 19. stoletja (1809) je grad prešel v last plemiške družine Thurn-Valsassina, lastnikov pliberškega in guštanjskega gospostva ter fužin v Črni. Grajska posest je takrat obsegala svet, ležeč med dolino potočka Pišnika in cesto, vodečo na Prevalje. Na posesti so poleg stanovanjskega bila tri gospodarska poslopja, velik vrt in sadovnjak trapezaste oblike. Grof Douglas Thurn je dal dvorec po letu 1863 korenito prezidati v maniri historicizma 19. stoletja ter mu dal sedanjo neobaročno preobleko. Prezidave so korenito posegle v dvoriščne trakte ter v prostor na zahodni in vzhodni strani med stolpoma. Občutno so razširili in preoblikovali južna stolpa, uredili arkadni hodnik med njima, povečali število okenskih osi na severni strani in dodali balkon. Povsem so spremenili dostop preko nove veže na zahodni strani ter napravili novo stopnišče. Grof Douglas je hkrati ob gradu dal urediti grajski park v angleškem slogu, ki ga je njegov sin Johann Douglas kasneje dopolnil še z nekaterimi eksotičnimi vrstami. Nekdanja zasnova gradu se še najbolj čuti na severni fasadi, kljub dodanemu konzolastemu balkonu in trojnemu vratnemu oknu z ohranjenim grbom grofov Thurnov. Južna fasada pa je neobaročno preoblikovana s triločnim slopasto-stebriščnim arkadnim hodnikom. Grajska stavba je v jedru zidana iz kamna in podkletena. Vse fasade imajo v pritličnem delu vodoravne fuge ter obrobljena in zamrežena okna.
S pričetkom 2. svetovne vojne je Reichstag Kärnten grad zaplenila, grofe pa razlastila. Med okupacijo je bila v dvorcu poleg nemške vojske tudi dekliška gospodinjska šola.
Takoj po osvoboditvi l. 1945 so prostore gradu preuredili za potrebe gimnazije. Leta 1949 se ji je pridružila še na novoustanovljena Študijska knjižnica, ki je po zgraditvi novega gimnazijskega poslopja zapolnila grajske prostore. Kasneje se ji je v nekdanjih gospodarskih poslopjih gradu pridružil še muzej. Po načrtih arhitekta Toneta Bitenca so izdelali opremo ter dozidali baldahin na stebrih pred glavnim vhodom. Zadnja obnova gradu Ravne za potrebe Koroške osrednje knjižnice je bila zaključena l. 2005 po smernicah Zavoda za spomeniško varstvo.
Skoraj pet stoletij, številni lastniki in vojne vihre so spreminjali podobo gradu. Prav ustanovam, ki so po osvoboditvi dobile prostore v grajskih poslopjih in mu dale vsebino, gre zahvala, da grad ni doživel usode prenekaterih in je še danes ponos Občine Ravne ter cele Mežiške doline.
Simona Vončina
Najstarejša upodobitev gradu v Valvasorjevi Topografiji nadvojvodine Koroške (1688) kaže tipično renesančno stavbno zasnovo z osrednjo pravokotno nadstropno zgradbo s po tremi okenskimi osmi na daljših stranicah ter štirimi ogelnimi stolpi, kar namiguje na izvedbo ali vsaj obsežnejšo prezidavo v zadnji četrtini 16. stoletja. Osrednji grajski prostor je bil prekrit z dvokapnico, stolpi pa verjetno na začetku s položnimi piramidnimi strehami. Čebulaste kape nad njimi pa kažejo na verjetne predelave gradu v 17. stoletju. Grajsko dvorišče je bilo obdano z gospodarskimi poslopji, nanj so vodili trije vhodi, v osrednje grajsko jedro pa rustikalen polkrožno sklenjen portal.
Poskus idealne rekonstrukcije grajskega tlorisa iz prve renesančne gradbene faze, ki ga je izdelal Zavod za spomeniško varstvo, kaže osrednje grajsko jedro kot pravokotnik, s po tremi okenskimi osmi na daljših stranicah. Ogelni stolpi so se z robom dotikali osrednje stavbe, razen jugozahodnega, ki je bil nekoliko večji in globlje vrinjen v jedro. Njegov obseg je narekovala domnevno starejša kapela. Takoj na levi od glavnega grajskega vhoda so se spuščale stopnice v podkleteni in obokani del gradu. Do vzhodnega dela gradu naj bi vodil ozek hodnik, s katerega so bili vhodi v posamezne prostore, ki so bili verjetno kriti z ravnimi lesenimi stropi.
Jugozahodni grajski stolp naj bi bil med leti 1756/57, za časa barona Janeza Friderika Schlangenberga, preurejen v grajsko kapelo sv. Janeza Nepomuka.
V začetku 19. stoletja (1809) je grad prešel v last plemiške družine Thurn-Valsassina, lastnikov pliberškega in guštanjskega gospostva ter fužin v Črni. Grajska posest je takrat obsegala svet, ležeč med dolino potočka Pišnika in cesto, vodečo na Prevalje. Na posesti so poleg stanovanjskega bila tri gospodarska poslopja, velik vrt in sadovnjak trapezaste oblike. Grof Douglas Thurn je dal dvorec po letu 1863 korenito prezidati v maniri historicizma 19. stoletja ter mu dal sedanjo neobaročno preobleko. Prezidave so korenito posegle v dvoriščne trakte ter v prostor na zahodni in vzhodni strani med stolpoma. Občutno so razširili in preoblikovali južna stolpa, uredili arkadni hodnik med njima, povečali število okenskih osi na severni strani in dodali balkon. Povsem so spremenili dostop preko nove veže na zahodni strani ter napravili novo stopnišče. Grof Douglas je hkrati ob gradu dal urediti grajski park v angleškem slogu, ki ga je njegov sin Johann Douglas kasneje dopolnil še z nekaterimi eksotičnimi vrstami. Nekdanja zasnova gradu se še najbolj čuti na severni fasadi, kljub dodanemu konzolastemu balkonu in trojnemu vratnemu oknu z ohranjenim grbom grofov Thurnov. Južna fasada pa je neobaročno preoblikovana s triločnim slopasto-stebriščnim arkadnim hodnikom. Grajska stavba je v jedru zidana iz kamna in podkletena. Vse fasade imajo v pritličnem delu vodoravne fuge ter obrobljena in zamrežena okna.
S pričetkom 2. svetovne vojne je Reichstag Kärnten grad zaplenila, grofe pa razlastila. Med okupacijo je bila v dvorcu poleg nemške vojske tudi dekliška gospodinjska šola.
Takoj po osvoboditvi l. 1945 so prostore gradu preuredili za potrebe gimnazije. Leta 1949 se ji je pridružila še na novoustanovljena Študijska knjižnica, ki je po zgraditvi novega gimnazijskega poslopja zapolnila grajske prostore. Kasneje se ji je v nekdanjih gospodarskih poslopjih gradu pridružil še muzej. Po načrtih arhitekta Toneta Bitenca so izdelali opremo ter dozidali baldahin na stebrih pred glavnim vhodom. Zadnja obnova gradu Ravne za potrebe Koroške osrednje knjižnice je bila zaključena l. 2005 po smernicah Zavoda za spomeniško varstvo.
Skoraj pet stoletij, številni lastniki in vojne vihre so spreminjali podobo gradu. Prav ustanovam, ki so po osvoboditvi dobile prostore v grajskih poslopjih in mu dale vsebino, gre zahvala, da grad ni doživel usode prenekaterih in je še danes ponos Občine Ravne ter cele Mežiške doline.
Simona Vončina
