Selišče iz starejše železne dobe (halštata) najdemo na platoju markantnega Gradišča na Legnu, ki se dviguje nad Barbarinim potokom. Od tu je dober pregled nad celotno Mislinjsko dolino, tako proti zgornjemu kot tudi delu spodnjega toka. Če o sami naselbini ne vemo prav dosti, nam o življenju starejšeželeznodobnih prebivalcev nekoliko več povedo raziskane gomile v Florjanovem gozdu pod Gradiščem, ki se širi na levem bregu Barbarinega potoka.
Pomembnejše predstavnike svoje skupnosti so potem, ko so umrli, sežgali na grmadi, zagrebli v žaro in obdali s kamnitim vencem. Kamnita obloga je lahko potekala v obliki skrinje, kroga, včasih pa so na žaro položili večji ploščat kamen. Nanj so nasuli gomilo, katere velikost se je gibala v premeru v povprečju od 5 do 7 m. Le nekatere med njimi še danes dosežejo višino do dveh metrov.
V grob so ob pokojnika položili glinene posode, ki so jih v tistem času izdelovali prostoročno, brez lončarskega vretena. Nekatere so že med obredom, ki se je odvijal ob smrti, namerno razbili, v druge so položili hrano. Marsikatero posodo so skrbno zagladili ter okrasili z bradavičastimi aplikacijami, pod katerimi so v visečem polkrogu potekali polkrožni vrezi oziroma kanelure. Te so včasih krasile rame večjih loncev v obliki večlinijskih snopov, ki so lahko tvorili viseče ali stoječe trikotnike.
Posode so včasih tudi pobarvali, vendar se rdeča barva z motivom meandra ali posoda, ki so jo premazali z grafitom, v dolgih stoletjih ni ohranila.
Medtem ko kaže spekter glinenih posod še močno žarnogrobiščno tradicijo, redke kovinske najdbe, kot sta dvojnokrižna pasna spona (pridatek značilen za moški grob) ali večglava igla, nakazujeta novosti, ki so jih prinesli s seboj novi kulturni vplivi.
Za poznavanje obdobja 8. in 7. stoletja ter vlogo našega ozemlja v odnosu do sosednjih pokrajin in kultur npr. žarnogrobiščnega Podravja (mariborsko-ruška skupina), osrednje ter južne Slovenije (ljubljanska kulturna skupina) ali sosednjih kultur v današnji Avstriji (najdišči Klein – Glein, Breg) ima Gradišče na Legnu s svojim antipodom – bivališčem umrlih – kot posrednik in sprejemnik različnih kulturnih vplivov prav posebno vlogo.
