Nekdanji jugozahodni grajski stolp je bil med leti 1756/57, za časa barona Janeza Friderika Schlangenberga, preurejen v grajsko kapelo sv. Janeza Nepomuka. Iz zanimivega opisa gradu Ravne in grajske posesti iz začetka 19. stoletja, ki ga hranijo v celovškem arhivu in ga je spisal Thurnov namestnik Carl pl. Scheuchenstuel, izvemo naslednje:
‘Ob gradu je stala kapela sv. Janeza Nepomuka, filiala farne cerkve Device Marije na Jezeru, od koder jo je s svetimi mašami proti plačilu 7 goldinarjev oskrboval župnik vsak kvaterni teden, s pridigo pa tudi na praznik sv. Janeza Nepomuka.’
Ko je leta 1941 nemška vojska vkorakala v Guštanj in prevzela nadzor nad gradom, so grajsko kapelo spremenili v skladišče municije. Po vsej verjetnosti so takrat iz kapele bili odstranjeni in odpeljani neznano kam vsi sakralni in liturgični predmeti, tudi oltar.
V času nekdanje Študijske knjižnice so ‘nadstropje’ kapele, kjer je nekoč grajska gospoda spremljala obrede, z betonsko ploščo razširili in uredili najprej posebno sobo za zbirko starin in raritet, kasneje pa Prežihovo spominsko sobo. Celotno opremo spominske sobe je zasnoval arhitekt Anton Bitenc.
Zadnja celovita obnova gradu Ravne za potrebe Koroške osrednje knjižnice, ki je bila zaključena leta 2015, je v prostoru nekdanje kapela ponudila izjemno možnost za stalno postavitev zbirke rimskih kamnitih spomenikov pod strokovnim nadzorom Koroškega pokrajinskega muzeja. Pred obsežno prenovo knjižnice, smo lahko kamne občudovali v ‘Bitenčevem prehodu’, ob prestavitvi nagrobnikov v kapelo gradu so bili kamni temeljito očiščeni in konservirani. Antični nagrobniki iz grajske kapele so bili odkriti na območju občin Ravne na Koroškem in Prevalje, pri čemer večina kamnov izvira iz rimskega grobišča Zagrad pri Prevaljah. Reliefne plošče in obdelane kvadre je povodenj reke Meže razkrila na prelomu v 20. stoletje. Raznih delov grobnic naj bi bilo okoli petdeset. Nekaj so jih vzidali v Lahovnikovo brusilnico za les, večina kamnov, razen tistih, ki so danes shranjeni v kapeli, se je porazgubila, jih pa še dandanes odkrivamo v reki Meži, na dvoriščih hiš na Prevaljah ter pri privatnih zbiralcih.
V sklopu projekta ‘Na hribu grad, v gradu zaklad’ smo aprila 2018 na balkonu prenovljene grajske kapele postavili tri bralne pulte, na katerih prezentiramo faksimile obsežnih volumnom iz Iconothece Valvasoriana, Valvasorjeve grafične zbirke.
Pa se seznanimo z najlepšimi nagrobniki lapidarija v grajski kapeli. Kvader z reliefom nimfe je bil odkrit junija 1900. Na njem je upodobljena gola ženska z amforo, ki predstavlja vodno nimfo. Vrč z vodo simbolizira izvir, vrelec, na grobu pokojnika je obujal v ponovno rojstvo. Zanimivo je, da je na starem vojaškem zemljevidu iz 2. polovice 18. stoletja z lokacijo Zagrada oz. Prevalj povezanih več toponimov, ki so povezani z vodo: u Toplice, Studenzen, per Studenze in celo Prevalje ni Prevalje temveč Zgornje in Spodnje jezero.
Reliefna plošča z dvema figurama se prvič omenja leta 1902. Mož je upodobljen v gosposki pozi, oblečen je v togo. Na njegovi desni strani sedi žalujoča ženska. Mož in žena domnevno predstavljata žalujoča starša. Primerljive reliefne plošče s celimi figurami v rimski provinci Norik niso ravno pogoste, podobno upodobljen par pokojnikov najdemo npr. v avstrijskem Gradesu. In Zagrad in Grades sta nekoč spadala v južni Norik.
Na osnovi upodobitev pisarjev, ki se pogosto pojavljajo v naših krajih, izvemo veliko o pisanju in branju v rimskih časih. Rimljani so pisavo oblikovali pod vplivom Grkov in Etruščanov. Osnovno znanje pisanja in branja je imel precejšen del prebivalstva – predvsem v mestnih središčih, kjer je vrvelo ljudi in informacij. Najpogostejša oblika zapisov je povezana s sporočanjem lastništva ali avtorstva.
Rimska država je razvila osupljiv administrativni aparat, ki je natančno predpisoval in dokumentiral gospodarsko ter politično življenje. Računi, pogodbe, diplome, odloki in zakoni so se hranili v zasebnih ali javnih arhivih, najpomembnejši pa so bili zapisani v kamnu ali kovini. Za to je skrbela vrsta uradnikov, med katerimi so bili številni pisarji, arhivarji in računovodje. Takšnega pisarja poznamo tudi iz lapidarija kapele gradu Ravne. Na odlomku nagrobnika s pisarjem je upodobljen mož oblečen v tuniko.
Najlepša kamna iz Zagrada so odpeljali v Celovec, torzo kipa oficirja odkrit jeseni 1903 in relief žalujočega Atisa in Erota, ki je bil najden že nekje med 1860 in 1865. Da pri nas ni živelo samo civilno prebivalstvo dokazujejo prav imena in upodobitve umrlih vojakov in oficirjev.
Kamni iz Zagrada so nekoč krasili grobove premožnih ljudi, večina spomenikov predstavlja dele rimskih nagrobnih kapelic, t. i. edikul. Razkošni kamniti spomeniki so domnevno pripadali podeželski eliti kakšne vile rustike, ki naj bi prevzela funkcijo mansia, torej počivališča. Popotniki, trgovci in vojska so si lahko na tej kmečki pristavi v Zagradu spočili in okrepčali, preden so nadaljevali pot. Pomembno je, da je Zagrad zadnji zaselek virunskega agra, torej je ležal na meji med celjskim in gosposvetskim upravnim območjem.
Nagrobniki so narejeni iz vzhodnoalpskega marmorja, ki izvira iz marmolomov nad Slovensko Bistrico, izjemo predstavlja Brančurnikov sarkofag iz Zagrada, najden 1870 leta, narejen iz rdečkastega marmorja, ki izvira iz celovškega Kraiga. Ta spomenik je tudi edini ostal na mestu, kjer je bil odkrit.
Brančurnikov sarkofag, domneven grad pri Temelju in jezero so se ohranili tudi v mitskih zgodbah.
Vsi odkriti kamni iz Zagrada so datirani v 2. polovico 2. in 3. stoletja n. št.
Plošča z reliefom delfina in trizobom predstavlja del nagrobne stele. Delfin ima posebno mesto v nagrobnem kultu kot simbol preobrazbe. Velja za spremljevalca duš v kraljevstvo mrtvih saj pokojnika preko vode odpelje na otok blaženih. Plošča je bila odkrita ob cesti Kotlje–Ravne, južno od kmetije Srebot v zgodnjih 60. letih 20. stoletja.
Prvi kip leva so odkrili že konec leta 1937 na območju bivše Železarne Ravne. Poleg leva je g. Jevšnikar, najditelj omenjenih kamnov, odkril še slemenasto oblikovano ploščo ter obe najdbi shranil pri sebi doma. Izkopanine si je ogledal arhivar mariborskega muzeja g. Franjo Baš. Pri tem je opravil, kot je sam zapisal, »poizkusni prekop«. Naletel je na ogelni zid, na še eno marmorno ploščo in odlomek opeke, kar naj bi kazalo na ostanke rimskega objekta. To je zanesljiv dokaz, da kip leva Meža ni prikotalila 2 km nizvodno iz Zagrada, temveč gre za novo rimsko najdišče. Leva so odpeljali in ga še danes hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor. Dobrih 25 let kasneje, torej leta 1963 so pripadniki predvojaške vzgoje v zahodnem delu takratnih obratov železarne pri kopanju zaklonov naleteli na nov kip leva, ki je bil pendant levu, ki ga je odkril Jevšnikar. Oba leva sta bila nekoč na isti grobnici postavljena kot njena čuvaja, vidimo pa ju lahko tudi kot simbol nepremagljive smrti.
Kamniti spomeniki so lep pokazatelj rimske poselitve, ki je bila v Mežiški dolini skoncentrirana ob trasi rimske ceste, ki je povezovala antično Celejo s Podjuno. Izklesane podobe na spomenikih pričajo o običajih in verovanjih, ki so jih Rimljani imeli za časa življenja in po smrti.
Saša Djura Jelenko in Simona Vončina
