Krajinske topografije 17. st. so najstarejše ohranjene slikovne priče naše stavbne dediščine.
Da je podoba Guštanja iz zadnje četrtine 17. stoletja ostala zapisana v zgodovinskem spominu, gre največja zahvala Valvasorju. Njegova topografija je slavospev koroški deželi onstran in tostran državne meje. V njej upodobljeni trgi, mesta, gradovi in dvorci so danes po večini na avstrijski strani, z območja današnjih Raven na Koroškem pa najdemo sedem grafičnih upodobitev. Poleg trga Guštanj nam v topografski maniri pokaže izgled dvorcev Javornik, Grinfels, Ravne, Dob, Šrotnek in Podgora. Valvasorjev trg Guettenstain prinaša podobo trškega jedra Guštanja v 17. st.
A preden se sprehodimo od guštanjskega dvora do dvorca, se ozrimo širše in prestopimo takratno deželno mejo. Valvasorjev sodobnik, topograf Georg Matthäus Vischer, ki je s svojim delom proslavil deželo Štajersko, je na zemljevidu iz leta 1678 z osnovnimi potezami upodobil večino tedanjih spodnještajerskih samostanov, večjih cerkva in gradov.
Pomembno mesto na zemljevidu zavzemajo tudi upodobitve grajskih objektov s precejšnjo dokumentarno pričevalnostjo. Vischer je izjemoma upodobil objekte in sedeže gospoščin v sosednjih vojvodinah in krajinah, če so ležali tik ob deželni meji.
Presenetljivo je bilo »odkritje«, da je znani topograf ob pripravi gradiva za svoj zemljevid Štajerske potoval še malo proti toku reke Meže in na svojem zemljevidu upodobil tudi enega od guštanjskih gradov. Pod imenom Guetenstein se na skrajnem robu dežele Štajerske, čez deželno mejo s Koroško, z vzpetine razgleduje grad. Je to morda edina ohranjena podoba Zgornjega guštanjskega gradu, ki ga omenjajo arhivski viri?
Na hribu grad …
Guštanj je bil sredi 13. st. v lasti bamberške škofije in v fevdu družine Ort. Ta rodbina je imela na gradu ministeriale oz. upravnike. Guštanjski, ministeriali guštanjskega gradu, so si v bližnji okolici sčasoma pozidali bivališča v obliki stolpastih dvorov, sedež gospoščine je bil zgornji guštanjski grad.
Po do sedaj znanih podatkih, oz. ohranjenih listinah, sklepamo, da je grad Zgornji Guštanj propadel ob koncu 16. st. Valvasorjeva topografija Koroške ga niti ne omenja več, v franciscejskem katastru iz leta 1827 je grad omenjen kot »ruševina, od katere so ostali le temelji«.
Ali je Visherjeva podoba gradu nastala po takratni dejanski podobi, po spominu, pripovedovanju, ali pa je za upodobitev sedeža obmejne gospoščine uporabil zgolj domišljijo, bomo danes, brez arheoloških ali novih arhivskih dokazov, težko vedeli. Morda prihodnje raziskave na območju Raven odstrejo tančice in postavijo grad na ta pravi hrib, bodisi na Pigl bodisi na Tičlerjev vrh, saj si raziskovalci zaenkrat niso edini glede lokacije najstarejšega guštanjskega gradu.
Od konca 17. do začetka 19. st. ni izšla nobena pomembnejša grafična edicija, ki bi vključevala vedute slovenskih krajev, slikovni viri molčijo tudi o podobi Mežiške doline.
Z razcvetom železarstva v Mežiški dolini postanejo v 19. st. zaželene železarniške vedute. Znameniti Joseph Wagner je Prevalje upodobil dvakrat. Najprej v seriji litografij Ansichten aus Kärnten sammt erklärendem Texte (1844), druga je izšla v Albumu za Koroško (1845). O pomenu železarske tradicije v Mežiški dolini pričajo tudi drugi ohranjeni grafični listi. Marko Smech, krajinski umetnik iz Maribora, je v šestdesetih letih 19. st. upodobil tri železarne v Mežiški dolini, ki so bile v lasti grofa Thurna. Vinzenz Pernikarz, uslužbenec železarne Prevalje, učitelj na obrtni nadaljevalni šoli ter dolgoletni župan občine Prevalje, je leta 1887 upodobil tamkajšnje železarniške obrate.
Marko Pernhart, avstrijsko-koroški slikar slovenskih korenin, eden najbolj znanih krajinarjev svojega časa, je da ohrani spomin propadajočih zgodovinskih kompleksov, sistematično narisal številne gradove in dvorce Koroške. Danes je ohranjenih 198 risb s svinčnikom, med njimi podoba dvorca Šrotnek.