Tako bi nastalo veliko umetno jezero, ki bi dajalo vodo za pogon savinjske elektrarne. Podobno so se »ponorčevali« iz svojih bralcev že leta 1951. Ob takratnem pomanjkanju mleka so 1. aprila predstavili kravo, last kmeta Luke Mlekuša iz Rdeče trave, ki je povrgla
dvoglavo tele. Omenjena krava naj bi imela dve glavi, štiri noge in dva repa, da se je lažje otepala muh. Namesto enega je imela kar dvoje vimen, iz njih pa so namolzli vsak dan dala kar 52 litrov mleka.
Zunanji sodelavci so predstavljali kronično težavo Celjskega tednika. Nekateri so le s težavo obvladovali zvrst časopisnega izražanja, še več pa jih je urednika spraševalo, kako določeno stvar zapisati, kakšen naj bo obseg in ali so njihovi zapisi sploh zaželeni. V tem obdobju je bila cenzura še vedno na zavidljivi ravni, zato so morali biti dopisi »objektivni in resnični«, morali pa so imeti »vzgojno in vzpodbudno obeležje« ali pa vsaj tak »informativni značaj«, da so zanimali širšo javnost.
V času urednika
Toneta Masla, ki je skrbno bdel nad financami, so se popravili tudi honorarji, čeprav so z naročnino pokrili komaj tretjino stroškov natisa. Koliko je dobil pisec za dopis, iz zbranih podatkov ni bilo mogoče ugotoviti, očitno pa se je stanje izboljšalo. O tem nas lahko prepriča tudi novoletna poslanica leta 1956, v kateri uredništvo ob zaključku leta ugotavlja razveseljivo dejstvo, »da so se dopisniki v tem letu (1956, op.B.G.) precej pomnožili in uredništvo ni več v zadregi za dopise kot prejšnja leta«. Pojavilo se je nekaj novih piscev, v glavnem znanih celjskih javnih in kulturnih delavcev ter tudi kasnejših rednih dopisnikov (po abecedi): Jože Curk, Bogomil Gerlanc, Rado Grič, Drago Kumer, Milena Moškon in Bert Zavodnik.