Hmeljarstvo se v Sloveniji omenja že v srednjem veku, in sicer v urbarju na posestvu brižinskega škofa v bližini Škofje Loke. Zaradi stalnih vojn je gojenje hmelja do 19. stol. zamrlo. V 19. stol. pa so ga zopet začeli gojiti. Hmeljišča so bila ne le v Spodnji Savinjski dolini, temveč tudi v Škofji Loki, v okolici Ljubljane, Dravski dolini, v Radljah, na Ptujskem polju, v Rogatcu ter na Dolenjskem. Štajerska kmetijska družba v Gradcu je leta 1862 pozivala gospodarje in kmete h gojenju hmelja. Temu pozivu se je odzval Franc Žuža, ki je že leta 1854 imel prvo hmeljišče v bližini žalskega trga, vendar ga je kmalu opustil. Žuža je sadil žateški hmelj, ki pa se ni obnesel.
Prave temelje je savinjskemu hmeljarstvu položil šele Josip Bilger, oskrbnik dvorca Novo Celje. Bilger je leta 1872 naredil prve poskuse z würtemberškim poznim hmeljem, ki pa se je dobro obnesel. Že leta 1876 sta temu zgledu sledila Žalčana Janez Hausenbichler in Jože Žigan. Hausenbichler je zasadil prvi stalni nasad hmelja. Hausenbichlerjevemu in Žiganovemu zgledu so kmalu sledili še ostali Žalčani Franc in Marija Roblek, Rudolf in Franc Žuža, Josip Reher, Franc Koceli, dr. Bergmann, Vincenc Janič, Josip Širca ter številni drugi Savinjčani.
Leta 1886 sta Hausenbichler in Haupt naredila prve poskuse z goldingom, kateremu so ustrezali tako klimatski pogoji kot zemlja, zato je bil pridelek odličen. Zaradi kvalitete je bil konkurenčen vsem svetovnim proizvajalcem in je zlahka našel svoj trg. S tem se je tudi proizvodnja hmelja za vse čase ukoreninila v Savinjski dolini. Hmeljske površine so se hitro širile. Würtemberški hmelj je do leta 1928, ko tega napadla peronospora, skoraj v celoti zamenjal savinjski golding.
Janez Hausenbichler in Karl pl. Haupt sta leta 1880 ustanovila Južnoštajersko hmeljarsko društvo v Žalcu. Na pobudo hmeljarskega društva so ustanovili dva samostojna zavoda za pospeševanje hmeljske trgovine. To sta bila Hmeljarna in Oznamkovalnica za hmelj.
Hmeljarna je bila ustanovljena leta 1902 kot zadruga, ki je imela ustrezne naprave za prepariranje in pakiranje hmelja, kot je to zahtevala svetovna trgovina. Najbolj zaslužna za nastanek in razvoj zadruge sta Josip Širca in Fran Roblek.
Leta 1907 je bila Hmeljarna povečana z državnim denarjem, kar priča o njenem velikem uspehu. V letih 1926 do 1928 so že drugič morali povečati hmeljarno. Hmeljarna: 1. jugoslovanski zavod za vkladanje in konzerviranje hmelja se je leta 1938 iz zadruge preoblikovala v družbo z omejenim jamstvom.
Bila je najmočnejša domača organizacija za trgovino s hmeljem. Poleg obdelave in prodaje hmelja je družba skrbela še za nabavo predmetov za kmetovanje in obdelavo hmelja ter za ustanavljanje podružnic z istimi nalogami.
Vir: Karmen Kreže, Pozdrav iz Žalca, Mestna skupnost Žalec, 2016.