Slikarstvo je Ilko Vašte po lastnih besedah sprva bolj zanimalo kakor pisanje. Leta 1906 jo je risanje na višji dekliški šoli učila priznana slovenska slikarka Ivana Kobilca, ki je prepoznala Ilkino nadarjenost in jo posebej poučevala tudi v svojem ateljeju. Nekaj časa se je Vaštetova celo spogledovala s študijem slikarstva na akademiji, a ji je bilo zaradi finančne nezmožnosti staršev to onemogočeno. Bila je samoukinja, ukvarjala se je le z ilustriranjem lastnih del, namenjenih otrokom in mladostnikom. Zlasti zaradi pomanjkljive likovne izobrazbe Ilka Vašte kot likovna ustvarjalka ni pustila sledi v slovenski ilustraciji.
Prvo knjižno delo, ki ga je ilustrirala, so bile njene Pravljice iz leta 1921. Gre za eno izmed prvih avtorskih ilustriranih knjig pri nas. Zanjo je pripravila deset ilustracij, nekaj narisanih s svinčnikom in nekaj akvarelov. Kakor pri vsebini so tudi pri ilustracijah opazni folklorni elementi. Zgled je v tem zgodnjem obdobju ustvarjanja našla pri vesnanih in v secesijskem slogu.
Nadalje je sama likovno opremila roman Umirajoče duše, kjer je med drugim pojasnila svoj odnos do umetnosti. Zanj je pripravila enajst vinjet, objavljenih na začetku vsakega poglavja. Prav tako je ilustrirala roman Zaklad v Emoni, ki je izhajal revijalno v listu za odraslo mladino Razori. Od 23 ilustracij jih je 21 njenih, ilustraciji v prvih dveh poglavjih pa sta delo neznanega avtorja. V njeni zapuščini se nahaja več risb, skic in osnutkov, ki jih je pripravljala za svoja dela.
Ilustracije je pripravila tudi za knjižno izdajo Novih pravljic, ki naj bi izšla leta 1966. Po svojem nastanku je to njeno najmlajše in najboljše likovno delo. Med ilustracijami je štirinajst akvarelov, dve ilustraciji sta narisani s svinčnikom in ena s tušem. Tukaj se je Ilka Vašte dokazala kot izvirna ilustratorka in dobra akvarelistka. Kompozicija in perspektiva sta premišljeni. Izkazala pa se je tudi kot dobra slikarka figur in opazovalka živalskega sveta.
