Njegova družina je živela na via Levada v Gorici. Dva dni pred priključitvijo Primorske k matični domovini so zamenjali hišo z italijansko družino, ki je šla od tu v staro Gorico, oni pa iz Gorice v Slovenijo. Z njimi so se zelo na hitro zmenili.
Rodil se je 24. 1. 1949 v Novi Gorici blizu Dijaški doma na Streliški. Njegov rojstni list je priloga zgodbi.
“Na začetku je bila Nova Gorica kraj treh hiš. Hrvaška revija Arena je ob 20. obletnici Nove Gorice imela intervjuje s prvorojenimi Novogoričani in prvo avtohtono družino Nove Gorice.”
Novo mesto je rastlo pred njegovimi očmi. Poznal je priimke vseh družin v ruskih blokih. Spomni se urejanja Korna. Vozičke, ki so jih delavci uporabljali, so včasih uporabili za igro.
“Gradbene jame so ob deževju bila jezera, kjer so fantje naredili splave iz tramov in se vozili po teh jamah. Fantje so se velikokrat igrali vojake. Delili so se na vojsko iz ene strani Korna in vojsko, v kateri so bili fantje s postaje, ki so jim rekli »postajarji«. Potok Koren je bil meja. Ob prehodu Korna so fantje bežali do magistrale in se obmetavali s kamni iz kupa materiala, ki je ostal po gradnji magistrale.”
Gradbišče Nova Gorica je bila na začetku eno veliko igrišče za otroke. Plezali so vsepovsod.
Na področju današnje Goriške knjižnice je bil takrat glinokop. Med knjižnico in gledališčem so pozimi imeli drsališče. Veje so posekali, da je bila površina čimbolj ravna, gladka in je daleč neslo.
Na začetku je bila osnovna šola na Grčni. Leta 1962 sta začeli delovati nova Osnovna šola Milojka Štrukelj in Gimnazija Nova Gorica. Telovadnice ni bilo, niti športnega igrišča. Iz materiala, ki je ostal od podiranja Frnaže so naredili igrišče. Med uro telovadbe in tudi v prostem času so čistili malto z opeke in jo presejali, da so dobili pesek, s katerim so posipali teren za šolo in tako dobili improvizirano športno igrišče. Z opeko so utrdili teren, nanjo so posuli pesek. Tako ni bilo več blata. Nova Gorica je bila takrat eno samo blato. Otroci so sovražili čiščenje čevljev. V osnovni šoli niso nikoli imeli telovadbe v telovadnici, ker je ni bilo. Leta 1965 je bila zgrajena telovadnica Partizan, kjer so imeli telovadbo srednješolci, ampak ne vsi, ker ni bilo dovolj prostora. Športna dejavnost izven šole se je odvijala na kotalkališču, ki je bilo narejeno takoj po priključitvi. Klub se je imenoval Železničar. Tu so kotalkali in igrali hokej na kotalkah. H klubu je pripadal tudi rokomet in kasneje, ko se je gostilna izselila in so prostore razširili, še namizni tenis. Tu so bili tudi plesi.
V prostorih Ideala je bila gimnastika in orodna telovadba.
Nogometno igrišče se je iz Solkana preselilo v Novo Gorico tik ob stari Erjavčevi ulici, kjer je danes telovadnica Partizan. Nov stadion so pomagali graditi srednješolci med urami telovadbe. Sejali so zemljo, da so posejali travo na ustrezno podlago. Stadion je bil slavnostno odprt leta 1962 z veliko proslavo, kjer so nastopali vojaki, dijaki in osnovnošolci s cele Primorske.
V Frnaži so spali delavci, gradbinci, potem tudi družine. Kasneje so tu spali fantje, ki so bili na predvojaški vzgoji.
Ob podiranju Frnaže je bilo veliko podgan, ki so poplavile mesto. Največ so jih pobili psi. Dimnik je bil atrakcija. Bil je najvišji. Podirali so ga z vrha navzdol. Podiral ga je en sam človek okrog leta 1960. Opeko je po vrvi eno po eno pošiljal navzdol. Delavec je bil z »juga«. Pod Grčno so bile štiri barake, kjer so bili delavci iz drugih jugoslovanskih republik, predvsem iz Bosne.
Prvi Kekec je bil lesen, delal ga je Meblo. Drugi Kekec je bil delan iz opeke iz tega dimnika in ga je tudi delalo Meblo. Cerkev na Katarini so podrli, da so del materiala uporabili pri gradnji.
