V obdobju od ustanovitve gimnazije leta 1893 pa do železne zavese leta 1948, kar zajema digitalna zbirka, se je poimenovanje gimnazije večkrat spremenilo, prav tako bile določene spremembe v učnih predmetih.
Ime
Gimnazija v Monoštru je bila ustanovljena kot Madžarska kraljevska državna gimnazija Monošter (Szentgotthárd magyar királyi állami főgimnázium). Naziv se je skozi čas glede na organizacijo in program spreminjal, v šolskem letu 1905/06 v nižjo, potem 1907/08 v glavno, 1924/25 v realno, s šolskim letom 1936/37 je kot realna dobila nazaj prvotno ime, Madžarska kraljevska državna realna gimnazija Monošter. V šolskem letu 1945/46 so po uredbi Ministrstva za vero in izobraževanje namesto prvega razreda uvedli peti razred osnovne šole, v naslednjem šolskem letu pa namesto drugega razreda gimnazije šesti razred osnovne šole, začela je delovati tudi delavska gimnazija.
Zadnje poimenovanje, Gimnazija Mihálya Vörösmartyja (Vörösmarty Mihály Gimnázium), sega v 9. september 1947 in to ime gimnazija nosi še dandanes. Mihály Vörösmarty (1800-1855) je bil znan madžarski pesnik, pisec in dramatik ter zet Kálmana Szélla. Parlamentarni poslanec Kálman Széll (1843-1915), tudi notranji in finančni minister, je imel pomembno vlogo pri ustanovitvi gimnazije ter nasploh pri gospodarskem in kulturnem razvoju Monoštra v 19. stoletju. Po njem je od leta 1894 na pobudo dr. Gáborja Varghe poimenovan tudi glavni monoštrski trg.
Predmetnik
V osmih letih gimnazije Monošter so dobili dijaki izredno širok nabor znanja, ki jim je lahko brez težav omogočal nadaljnji izbrani študij. Zagotovo pa lahko ob predmetniku obvelja latinski pregovor neznanega avtorja Quot linguas calles, tot homines vales. – Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš. Gimnazija je dajala izredno velik poudarek poučevanju jezikov. Obvezni predmet je bila vse od začetka pa do leta 1948 latinščina, ki se je na maturi opravljala vse do leta 1948, nakar jo je nadomestila angleščina. S šolskim letom 1895/96 so uvedli nemščino (od 3. razreda naprej), s šolskim letom 1902/1903 grščino (od 5. razred naprej), ki je bila v predmetniku vse do šolskega leta 1934/1935, s šolskim letom 1926/1927 je bila uvedena francoščina (od 5. razreda naprej), s šolskim letom 1940/41 je bila uvedena italijanščina (od 5. razreda naprej), ki je bila s šolskim letom 1944/45 ukinjena oziroma jo je zamenjala angleščina (od 5. razreda naprej). Učni jezik je bil vsa leta madžarski, kakor je bilo to uzakonjeno s sprejetimi zakoni (Zakon o obveznem pouku madžarščine, 1879; Zakon o srednjih šolah, 1883). Slovenščina se je na gimnaziji kot fakultativni jezik začela poučevati s šolskim letom 1984/85, od leta 1989/90 kot drugi tuji jezik in kot tak se poučuje še danes.
Znanje dijakov se je ocenjevalo s številčnim ocenjevanjem od 1 do 4, in sicer prav dobro (1), dobro (2), zadostno (3) in nezadostno (4). Prav tako se je v vseh razredih in v vseh letih ocenjevalo vedenje, prav tako številčno od 1 do 4; dobro (1), pravilno (2), manj pravilno (3) in slabo (4).
