“Rojen sem bil leta 1934 na Otlici na Gori. Na Predmeji smo zgradili prvi zadružni dom v Sloveniji in za nagrado dobili mlatilnico za mlatenje žita, bika in kamion, kar je bilo za nas zlata vredno. Največ smo uporabljali mlatilnico. Ko je bila gradnja na Predmeji zaključena, se je pričela gradnja doma na Otlici in vsi Predmejčani so priskočili na pomoč – takrat smo vse delali udarniško. Ko so bila tudi tam dela zaključena, so nas občinski možje nagovorili, naj gremo v Gorico. Tako smo ob nedeljah hodili s kamionom »na udarniško«, ob prihodu so nas razporedili po deloviščih. Hrane ni bilo – niti doma in v začetnem obdobju niti pri gradnji Nove Gorice.”
“Gradnja Nove Gorice se je pričela leta 1948, začeli smo z občinsko zgradbo, s temelji. Za izgradnjo današnje kleti občinske stavbe smo kopali do 3 nadstropja v globino.
Takrat sem bil star 14 let. Bili smo bosi, imeli smo lopato in kramp, naše delo pa sta nadzorovala delovodja Okroglič, ki ga ne bom nikoli pozabil, in Jelaska. Spominjam se, da je imela neka gospa dva konja in voz (s trdimi kolesi), s katerim je prevažala material. Mi smo kopali in natovarjali, ona pa je vozila – iz ure v uro, iz dneva v dan. Udarniki smo med seboj tekmovali, kdo bo naredil več, zmagovalci pa smo dobili »prehodno zastavo«. Gradili smo tudi predor Panovec. Za gradnjo mesta se je uporabljalo kamne, pripeljane iz kamnoloma nad Solkanom.
V prostem času sem se največ družil s tremi oziroma štirimi udarniki, s katerimi smo skupaj igrali (jaz sem igral harmoniko), sicer pa se udarniki med seboj nismo poznali. Hranim tudi fotografijo, na kateri smo zbrani.
Ob prihodu v Novo Gorico nismo (in niso) vedeli, kje bomo spali. Prenočišča smo vseeno dobili, in sicer v barakah, ki so jih za seboj pustili »Amerikanci« (na Ajševici, pri Šterku). Vsak večer smo pešačili iz Gorice skozi Panovec do našega prenočišča, zjutraj pa nazaj, in to z lopato in krampom na rami, saj nam niso dovolili, da orodje pustimo na delovišču. Kljub vsemu smo bili zadovoljni, da gradimo Novo Gorico, da bomo Italijanom »dali kontra«. Najbolj pa so bili zagnani brigadirji iz Murske Sobote, Laškega in Celja.
Na Ajševici smo prebivali največ tri tedne, kmalu so namreč uvideli, da tako ne gre in so nas premestili. Prenočišča smo dobili bližje, v barakah pri Idealu, kjer smo se tudi prehranjevali in prirejali veselice. Vendar smo vseeno zjutraj vstali in odšli na delo … Na Idealu smo bili od 7 do 8 mesecev, nato so nas dali k Frnaži, kjer je bilo zelo blatno, mi pa bosi. Umivali smo se v koritih na prostem, najslabša pa so bila prenočišča – velike sobe in veliko stenic.
V tem času sem hodil v šolo v Ajdovščini, vendar sem drugi letnik pustil zaradi glasbe. Obiskoval sem privatno šolo in ko sem očetu pokazal račun za šolnino, mi je rekel: »Ne bo šlo. Zaposli se, da boš preživel.« Tako sem se vključil k brigadirjem. Redko smo bili prosti, bili smo bosi in zato polni trsk, opravljali smo težaško delo.
Nato sem pričel delati za Elektro Gorica, kamor so me povabili skupaj s skupino delavcev iz Otlice in Predmeje. Tu sem delal 3 mesece, izkazalo se je, da sem šel »iz dežja pod kap«. Zajtrkovali smo v Solkanu, spali pa po kaščah zasebnih hiš. Največ smo delali na Mrzleku. Pod Sveto Goro in vse do Kromberka smo kopali jame za daljnovode, druga skupina, ki nam je sledila, pa je postavljala drogove. Opravljali smo težaško delo – kopanje v skalo z uporabo vrtalnika na bencin, ki pa ga je bilo izredno težko prenašati. Po kosilo smo morali peš v Solkan. Vsak dan sta bila dva delavca zadolžena, da iz Solkana na Mrzlek prineseta kosilo za vse. Spomnim se, da smo bili enkrat prav hudobni … Morali bi izkopati jamo, pa je nikakor nismo mogli. Med nami je delal tudi neki »ubogi« Aleksander, naročili smo mu, naj zlije bencin v jamo in prižge, da bo eksplozija naredila jamo. On je to res storil in pri tem zagorel. Pogasili smo ga tako, da smo ga valili po tleh.
Elektro Gorica je imelo v Plavah skladišče debelih in dolgih lesenih in premazanih drogov. Iz Solkana smo pešačili v Plave, kjer smo nakladali in razkladali drogove. Delali smo brez rokavic, v mrazu, dobili smo obutev, neke »čižme«, enemu prevelike, drugemu premajhne … Ampak smo zdržali.
Bilo je na veselici, ko sem dobil povabilo na udarniško na Jelovico. In smo šli; najprej z vlakom, nato v mrazu in snegu še peš. Na Jelovici smo delali, vse dokler nas nekega dne niso razdelili v dve skupini: ena skupina je odšla na Bled, v Lip Bled, druga je ostala na Jelovici. Mene so poslali na Bled, kjer smo imeli dobro prenočišče in hrano, delo pa je bilo vseeno težaško: les smo ročno natovarjali na kamion, saj takrat še ni bilo dvigal. Na Bledu sem se izkazal, opazili so me in mi dodelili novo delo, meril sem les. To delo sem opravljal 14 dni, vendar smo se preveč »veselili« in ugotovil sem, da tudi to ni zame.
Pri gradnji ruskih blokov v Novi Gorici nisem več sodeloval, delal sem še v Meblu, kjer smo kopali temelje za Meblove hale.
Imel sem srečo, da sem doživel »preboj« Panovca. Predor so kopali iz obeh strani, prvi, ki je prišel skozi tunel iz šempetrske strani, pa je bil miner Andrej Krapež. Tisti večer je bilo veselo.
Prvi goriški župan je sprožil akcijo in pričel pozivati k vojakom. Tudi sam sem se prijavil in prejel sem vabilo v vojsko. Pred odhodom 13. junija 1953 smo bili dva dni zaprti v veliki hali v Solkanu (tam, kjer je danes Inox), nato smo potovali z vlakom do Ljubljane, od tam pa so me poslali v Kragujevac in nato na bolgarsko mejo. Po vrnitvi domov sem pričel z iskanjem zaposlitve. Poslal sem dve prošnji, na Avtopromet Gorica ter v Koper, in od povsod dobil pozitivne odgovore. Odločil pa se je oče in tako sem postal sprevodnik na Avtoprometu Gorica, nato sem delal v upravi podjetja. Kasneje se sem služboval kot direktor še v Idriji, v Ljubljani kot komercialist in šef komerciale na ljubljanskem Integralu.
Kar pa se tiče gradnje Nove Gorice – trpeli smo, vendar jamral ni nihče. Žal mi je, da svojih zgodb ne morejo povedati tisti, ki so res veliko delali, udarniki iz drugih krajev po Sloveniji, ker jih danes ni tukaj. Županom bi predlagal, da pripravijo srečanje brigadirjev, v spomin graditeljem, tako kot so ga večkrat v preteklosti.”
