skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  

Dr. Anton Novačan (1887–1951)

Dr. Anton Novačan je bil politik, diplomat, narodni poslanec v jugoslovanskem parlamentu, pa tudi pesnik, pripovednik in dramatik.[1] Rodil se je 9. julija 1887 v Zadobrovi na skromni kmetiji očetu Janezu in materi Mariji, rojeni Višnarjevi. Bil je peti izmed desetih otrok. Osnovno šolo je obiskoval na okoliški osnovni šoli v Celju, nato pa se je leta 1899 vpisal na samostojno slovensko-nemško vzporednico nižje gimnazije v Celju. Ker v četrtem letniku gimnazije ni bil uspešen pri grščini, je oče zahteval, da se zaposli v Majdičevem mlinu na Spodnji Hudinji, čemur pa se je uprl in se odpravil na Hrvaško, kjer je gimnazijski študij nadaljeval v Zagrebu, Karlovcu in v Varaždinu, kjer je tudi maturiral.

Po opravljeni maturi 1908.  se je na univerzi v Pragi vpisal na študij prava. Od 1910 do 1913 je bival v Parizu, Műnchnu in Moskvi. Ko se je začela prva svetovna vojna, so ga avstrijske oblasti pod obtožbo, da dela proti državi, zaprle. Ko je bil iz zapora izpuščen, je bil vpoklican v vojsko. V tem času je na praški univerzi doktoriral iz prava, nato pa je služboval kot vojaški sodnik. Konec vojne je pričakal v Zagrebu.  V naslednjih treh letih se je udejstvoval v diplomaciji in politiki, vendar ne preveč uspešno. Leta 1921 se je vrnil v Celje, kjer je aktivno stopil v politiko.  Kot pristaš srbske Zermljoradničke stranke je  tega leta ustanovil svojo politično stranko, imenovano Slovenska zemljoradnička stranka in začel izdajati politični list Naša vas, v katerega pa je pisal večinoma sam. V njem je nastopal proti avstrijankarstvu in klerikalizmu ter proti klečeplazenju slovenskih politikov pred Beogradom in Srbi.

Že naslednje leto je povezovanje s srbskimi kmetijci opustil in se povezal s Hrvaško republikansko kmečko stranko Stjepana Radića. Tedaj je svojo Slovensko zemljoradničko stranko preimenoval v Slovensko republikansko stranko, katere glasilo je postal časopis Republikanec. Stranka se je zavzemala za preoblikovanje Kraljevine SHS v zvezno republiko, v kateri bi vladala kmet in delavec. Slovenija naj bi bila kmečka republika. Ko leta 1923 ni bil izvoljen v jugoslovanski parlament, je takšen politični program opustil in se uklonil kralju, ki ga je zato nagradil s službo v diplomaciji. Deloval je v Varšavi, Brtăili (Romunija), Kairu, Celovcu in Bariju, vmes pa je bil odvetnik in državni poslanec na listi Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS).

Ob Hudinji v Šmarjeti sta si z ženo Josipino (Pepušo) zgradila vilo, ki pa so jo nemške okupacijske oblasti skupaj s posestvom že leta 1941 zaplenile, ker jim je bilo znano, da je kot zaveden Slovenec celjske Nemce in nemčurje sovražil in se je pred vojno z njimi večkrat tudi pretepal. Njegovo ženo Pepušo pa so najprej zaprle v Celju, nato pa jo  izgnale k njemu v Beograd. Junija 1942 mu je iz okupiranega Beograda uspelo preko Bolgarije in Turčije pobegniti k Britancem v Jeruzalem, ki pa so ga zaradi suma, da je nemški agent, internirali v koncentracijsko taborišče. Po izpustu iz taborišča je v Kairu postal uradnik jugoslovanske begunske kraljeve vlade. Po končani vojni leta  1945 se je dr. Anton Novačan napotil v Rim, od tam pa v Benetke. Končno se je naselil v Trstu, kamor je prispela tudi njegova žena Josipina. Čeprav ga je predsednik Prezidija ljudske skupščine LR Slovenije Josip Vidmar vabil, naj se vrne v Slovenijo, zaradi svojega nasprotovanja komunistični oblasti tega ni storil, ampak je leta 1949 skupaj z ženo emigriral v Argentino. Tam si je v provinci Misiones kupil posestvo in se preživljal s kmetijstvom. Umrl je 22. marca 1951 v kraju Pasadas. Njegova žena je leta 1965  dala njegove posmrtne ostanke izkopati in jih upepeliti, žaro s pepelom pa je nato pretihotapila v Jugoslavijo/Slovenijo in jo zakopala v grob na vojniškem pokopališču, na katerem stoji njegov spomenik.

Kot smo že uvodoma navedli, dr. Anton Novačan ni bil samo advokat, politik in diplomat, marveč tudi pesnik, pripovednik in dramatik. Književnosti (poeziji) se je začel posvečati že kot dijak, svoje prve stvaritve na tem področju pa je objavljal v celjskem Ilustrovanem  narodnem koledarju, pozneje pa v Ljubljanskem zvonu in mariborskih ObzorjihNjegovo najobsežnejšo pesnitev predstavlja pesnitev Peti evangelij, ki obsega 240 sonetov, opisuje pa del Jezusovega življenja. Pisati jo je začel v britanskem ujetništvu in jo dokončal leta 1947, v knjižni obliki pa je izšla leta 1948 v Trstu. Istega leta pa je v tržaškem listu Demokracija izšla tudi njegova upesnjena satira Rdeči panteon, v kateri je bičal oportunizem slovenskih pisateljev, ki so se udinjali komunističnemu režimu. Hkrati s poezijo se je Novačan ukvarjal tudi s pripovedništvom. V letih 1912 in 1913 je izdal dve zbirki pripovedi Naša vas I in Naša vas II,  leta 1923 pa še zbirko pripovedi z naslovom Samosilnik.  Njegova najbolj znana  literarna stvaritev je drama Herman Celjski, v kateri je Celjske prikazal kot tvorce jugoslovanske države, katere prestolnica bi, če bi ne izumrli,  bilo Celje. Druga njegova drama ima naslov Veleja, dogajanje v njej pa je postavljeno na Ljubečno med tamkajšnje vaške opekarne ("cigonce").

Do druge svetovne vojne sta dr. Anton Novačan in njegova žena Josipina, ki jo je klical Pepuša, živela v Šmarjeti, kjer sta si, kot že povedano,  ob Hudinji postavila hišo, ki je še danes znana kot Novačanova vila. Poleg tega sta si na griču nad Škofjo vasjo zgradila še nekakšno vikend hišico. Potem, ko so po vojni njemu in njegovi ženi odvzeli  jugoslovansko državljanstvo, so  zaplenili tudi vse njuno premoženje. Novačan je bil na Šmarjeto močno navezan in ji je posvetil naslednjo pesem.[2]

Šmarjeta

 

Moj dom, moj dom, moj dom,

moj ljubi, sladki dom,

kako te ljubim zdaj – ne morem več nazaj!

Hudinja žubori,

tam hišica stoji,

moj tihi, beli hram,

pozidal sem ga sam,

povezal naokrog

sem polje, hrib in log.

Visok pšenični klas,

dekliški vitki stas

In ovsa polni lat:

kako si ti bogat!

 

Moj dom!

Moj ljubi, dragi dom!

Moj izgubljeni raj,

ne morem več nazaj!

Hudinja žubori,

tam hišica stoji,

moj tihi beli hram.

Pozidal sem ga sam,

povezal naokrog

z njim polje, hrib in log.

Vse pridno okopal,

vse skrbno posejal.

 


[1] Vsi navedeni podatki o dr. Antonu Novačanu so povzeti iz:  Bruno Hartman, Dr. Anton Novačan iz Zadobrove,  Vojniški svet v utripu časa. Zbornik ob stoletnici vojniške župnijske cerkve (1896–1899), Vojnik 1997, str. 162–170.

[2] Pesem je objavljena v prispevku Bruna Hartmana Dr. Anton Novačan iz Zadobrove, zbornik Vojniški svet v utripu časa, ki je izšel leta 1997 ob stoletnici vojniške župnijske cerkve. Str.169.

Fotogalerija

Kazalo

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Kategorije

zgodovina

Avtor besedila

dr. Milko Mikola

Kontaktne osebe

Robert Ožura

Ključne besede

VASI

Datum objave

18.11.2021 16:03

Zadnja sprememba

18.11.2021 12:22

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam