Prispevek spomeniške službe pri oživljanju gradov na Dolenjskem, v Beli krajini in spodnjem Posavju
Grad Žužemberk, sprva kot fevdalno središče ob pomembni trgovski poti v zgornjem toku reke Krke, se je sčasoma izločil iz šumberškega gospostva. Postal je sedež deželnega sodišča in središče novega gospostva. Zgodovina njegovega stavbnega razvoja je ozko povezana z njegovimi nekdanjimi lastniki, zlasti mogočno kranjsko rodbino Auerspergov, njihovo kulturo bivanja in odnosom do gradu. Na eni strani lahko tako spremljamo stavbni razvoj gradu od romanskega palacija, zavarovanega z obrambnim jarkom, znotraj katerega so se v času gotike vršile številne dozidave, pa do renesančnega oboda z vencem stolpov in rondel iz prve polovice 16. stoletja ter njegove bolj ali manj končne podobe v začetku 17. stoletja, ko so grad nadzidali za eno nadstropje. Po drugi strani pa lahko spremljamo tudi njegovo propadanje, ki je postalo zlasti očitno ob koncu 19. stoletja, ko so ga zapustili knezi Auerspergi in za novo domovanje izbrali dvorec Sotesko, kmalu za njimi pa so se iz gradu v novo poslopje na trgu preselili tudi državni uradi.
Zgodovina žužemberškega gradu pa je tesno povezana tudi z zgodovino konservatorske stroke na Slovenskem, ki jo je na Kranjskem še pred prvo svetovno vojno utemeljil tedanji deželni konservator France Stele. Slednji je kot vodja spomeniškega urada za Slovenijo v Ljubljani v času med obema vojnama vložil veliko truda tudi v reševanje s strani tedanjega lastnika kneza Karla Auersperga propadu prepuščenega gradu Žužemberk. Le z velikimi napori in ob podpori krajanov Žužemberka, ki so se že tedaj zavedali, kaj bi za trg pomenila izguba gradu, mu je uspelo doseči, da je lastnik vsaj za silo opravljal najnujnejša vzdrževalna dela na gradu, ki pa jih je opustil, ko mu je kranjska banska uprava prevzela gozdove. Gradu tudi niso bili naklonjeni dogodki med drugo svetovno vojno in takoj po njej, ko sta se zrušili še dve preostali obodni steni osrednjega grajskega stolpa. Spomeniška služba je pričela v tesnem sodelovanju z lokalno skupnostjo s sanacijo grajskih razvalin leta 1957, ki traja z vmesnimi premori vse do današnjih dni. Ob sedanjem tempu obnove lahko upravičeno pričakujemo dokončanje sanacije še preostalega grajskega stavbnega fonda v nekaj naslednjih letih, s čimer bodo preostali zidovi zavarovani pred nadaljnjim propadanjem, težja naloga pa čaka Občino Žužemberk pri iskanju ustrezne namembnosti za grad. Turistično društvo Žužemberk je v tem pogledu že sedaj aktivno z organizacijo kulturnih in zabavnih prireditev na grajskem dvorišču in v grajski kleti, zlasti pa grad zaživi v poletnih mesecih, ko se v Žužemberku odvijajo Trški dnevi.
Avtor Tomaž Golob, konservatorski svetovalec
