Most čez Grosupeljščico

Most premošča potok Grosupeljščico. Čezenj je vodila že deželna cestaproti Stehanu in naprej v Višnjo Goro. Na njem so se zbirali fantje in pod njimlovili ribe. Na tem mostu se je še v šestdesetih letih 20. stoletja dogajalo pustovanje oziroma pokop Pusta.Glavni pri tej slovesnosti je bil vedno Alojz Kastelic – Malnski. Pri gostilniVodičar so se zbrale maškare, v sredo, po pustnem torku, na voz so položilioblečeno lutko iz slame – Pusta in ga objokovali, ker se za eno leto poslavlja.Sprevod so pripeljali do mostu, tu so lutko zažgali in jo vrgli z mostu v vodo.

Okolimostu so se spletale mnoge zgodbe, dve je povedal Brane Žitnik.
”V življenju sem imel tudi srečo. Povojni je ostalo veliko streliva, granat in vojnih odpadkov in radovednost jemarsikdo plačal z življenjem ali invalidnostjo. Jaz sem rad razdiral granate instrelivo in pripravljal razstrelivo za razne akcije, kot je lovljenjerib. Razdiral sem municijo in jemal ven smodnik, pa smodnik je bil tako bolj zakratek čas, za kakšne otročje kope, da smo naredili manjše eksplozije. Razdiralsem pa tudi zrna, v katerih je bil ekrazit, ki sem ga polnil vsteklenice in dodal vžigalnik. Te smo metali v vodo in ribe lovili. Skolegom Malnskim Lojzom sva to počela. Pripravil sem pol litra velikosteklenico s tem ekrazitom in sva šla pod most, kjer so se ribe drstile.Voda ni bila velika, ker ribe se ne drstijo v veliki vodi. Pod mostom je biltak plitek pretok in jaz sem vrgel v vodo ta eksploziv. Nastala je tako močnaeksplozija, da sva mislila, da sva most podrla. Potem sva seveda bežala,a izkazalo se je, da vendar ni prišlo do katastrofe.”

”Bilje vojni čas in ker so se šli starejši vojsko, smo se tudi mi otroci šlite igre, že pred vojno na našem malem vrtu. Otrok je bilo pa povsodveliko, zbralo se nas je okoli dvajset in smo se šli ravbarje inžandarje. Vendar se je ob prihodu Italijanov ime igre zamenjalo. Formiralismo se v dve grupi. Bili smo organizirani v ‘šiškarje’ na levistrani in ‘žabarje’ na desni strani ceste. Deželna Velika cesta, današnjaAdamičeva, je bila mejna cesta. Preko te ceste ‘šiškar’ ni smel iti na spodnjostran in ‘žabar’ ni smel iti na zgornjo stran. Glavni stan ‘žabarjev’ jebil pri Kastelicu,  oziroma pri Malnskih.Pod žago v žaganju je bil njihov bunker in glavni stan. Mi, ‘šiškarji’, smo imeli glavni stan za Goršičevim podom (gospodarsko poslopje). Tamje bilo napravljeno protiavionsko zaklonišče.

Čez teden smo morali delati inhoditi v šolo, v nedeljo je bil pa prost dan. In seveda: dopoldne k maši,popoldne k verouku, po verouku pa takoj ‘na fronto’. Zmeraj se je borba začelaokrog dveh. Jaz sem bil takrat še manjši in nisem prišel v prvelinije na fronti. Bil sem zadolžen za nošenje municije, to se pravikamnov in blatnih kep, da sem jih starejšim fantom podajal. ‘Lučali’ sojih drug proti drugemu in to so bile velike bitke. Cel teden smopripravljali municijo in kepe iz blata smo sušili na soncu, da je bilo vse zanedeljo popoldne pripravljeno za fronto. Čez teden smo bili prijatelji, vnedeljo pa je stopilo med nas ‘sovraštvo’ in noben ni smel preko deželne cesteprestopiti, sicer smo ga ulovili. Vpili smo, se drli, kamne metalidrug v drugega. Občasno je tudi nekaj stekel zažvenketalo in soposegli med nas starejši. Se prav spomnim, da smo enkrat mi, ‘šiškarji’, napodročje ‘žabarjev’ zašli in smo v staro Koščakovo hišo, ki je danes lastKovinastroja, vdrli, in ko ni bilo staršev doma, tudi k Remsu v stanovanje insmo Remsovega Jožeta skozi okno ven zvlekli in smo ga imeli kot ujetnika.Tudi ‘žabarji’ so kdaj kakšnega našega ujeli, enkratsmo zmagovali, drugič zgubljali.

Eden večjih fantov je bil tudi Malenski hlapec, mislim, da je bilJanez. Pa smo ga ujeli, in smo ga pripeljali k nam, k Bubnu, na ta malivrtiček in smo ga privezali k ‘jabolku’, da ga bomo sodili. Ura je bila žeprecej, otrok nas je bilo zbranih čez 20, vsi smo vpili in ga zmerjali, čistopo otročje. Ura je bila že več kot štiri, že na pet je šla. Malnski oče, to sepravi Janezov gospodar, je prišel in je samo zaklical: ”Janez, treba bo živinonafotrat!” Mi smo ga takoj odvezali, da je odšel domov. Živina ni smelabiti lačna. Takšne so bile naše vojne zgodbe, ki smo se jih šli otroci.”