“Ko smo prišli v Novo Gorico, smo se vselili v 14. blok. To je bilo na današnji Rutarjevi. Ko smo prišli, so bili tu ruski bloki. V barakah je bil zobozdravnik, ambulanta, čevljar.”
“Po tistem so naredili bencinsko črpalko. Takrat je bila prava ulica samo Erjavčeva, v staro frnažo smo šli v trgovino po stezi, med trtami. Rekli smo ji palača združenih držav, ker so bili v njej ljudje od povsod. Tam smo imeli mesnico s konjskim mesom, čevljarja, krojača, menzo, tržnico, trgovino … Še zdaj imam likalnik, ki sem ga tam kupila, Rowenta, hranim ga za spomin. Ta trgovina je bila kar dobro založena. Na poti v Solkan smo šli na žago po drva. Spominjam se, ko so selili pokopališče, kjer je danes Eda center. Kjer je danes stavba Ideala, so otroci hodili v šolo.
Kjer je Lovec, je bila stara hiša, v kateri je živela stara profesorica s svojo kozo. Na Kidričevi, pri Vecchietu, je tast pomagal delati na kmetiji, to je bila edina ohranjena stara hiša, tja smo hodili po mleko. Dogodkov, kjer bi se ljudje družili, ni bilo, mogoče pozneje, vendar sem imela štiri otroke in moža na ladji pa še starše, zato za družabno življenje ni bilo časa. V stanovanju nas je bilo enajst: v eni sobi moževi starši, v drugi podnajemnica z otroki, v tretji nas šest. Tako smo živeli petnajst let. Potem so starši dobili stanovanje. Za zabavo ni bilo časa, dokler so otroci hodili v šolo, sem bila doma, šele pozneje sem se zaposlila v Meblu. Otroci niso nikoli hodili v vrtec, plača je bila samo ena, živeli smo v revščini. Otrokom smo sami šivali. A naša generacija je bila še bolj revna. Na podstrešju ruskih blokov so bile samske sobe. Nova Gorica se je gradila, kakor so nastajala podjetja, tako so nam delili stanovanja v stanovanjskih blokih. 17. blok je bil od Mebla, 14. blok je bil mešan, v 16. bloku je bila polovica od SGP, pol od Mebla, v 15. bloku, roza, so bili uradniki. Pozneje so si vsa podjetja lastila ta stanovanja, zaradi česar smo imeli probleme. Ko je moj mož šel na ladjo, smo dobili odločbo, da se moramo odseliti. Pritožila sem se in ni se nam bilo potrebno izseliti. Imela sem srečo. Iz arhiva za gradnjo novih krajev iz Ljubljane sem dobila potrebne dokumente in jih predložila sodišču. Probleme z lastništvom stanovanj so imeli tudi drugi stanovalci.
O šolanju otrok se spomnim, da je hčerka obljubila, da bom prišla v šolo pripovedovati, kako je bilo med vojno. Povedala sem nekaj zgodb o tem, kako so nam zažgali hišo, kako so mi sestro, mamo in očeta odpeljali v zapor. Imeli smo javko in smo bili izdani. Sestra se je umaknila v Italijo, pozneje je šla v partizane. Otroci so me radovedno poslušali, v popolni tišini.”
