Vrhovčevo ulico, poimenovano po Ivanu Vrhovcu, je Novo mesto dobilo leta 1930, pred tem pa se je imenovala Dolga ulica. Poteka od Germove do Rozmanove ulice ter obsega 18 hišnih številk.
Ivan Vrhovec (profesor, zgodovinar) se je rodil 21. maja 1853 v Spodnjih Poljanah pri Ljubljani. Med leti 1873 in 1876 je na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in slovenski jezik. Od l. 1886 je bil profesor zgodovine na novomeški gimnaziji, kar je bila njegova prva stalna služba. L. 1887 se je poročil z Amalijo Razpet, hčerjo okrajnega zdravnika dr. Martina Razpeta. Ob delu v Novem mestu je bil tudi izjemno kulturno dejaven, zato velja za enega najbolj prizadevnih organizatorjev tamkajšnjega kulturnega življenja. Zaslužen je, da je Novo mesto ponovno dobilo gledališče, ki je pred njegovim prihodom že obstajalo, a je njegovo delovanje zamrlo. Skupaj s sodelavci z novomeške gimnazije so osnovali gledališki odsek in pripravili vrsto gledaliških predstav, o katerih so poročale tudi Dolenjske novice. Sam je bil igralec, dramaturg in režiser hkrati. Kljub temu, da je večino svojega prostega časa posvetil gledališču, je občasno še vedno raziskoval in pisal. L. 1888 je v Ljubljanskem zvonu objavil spis v treh nadaljevanjih z naslovom Francozi v Novem mestu.
L. 1891 je izdal svoje temeljno delo z naslovom Zgodovina Novega Mesta, ki je pomemben vir za preučevanje zgodovine dolenjske prestolnice od njene ustanovitve l. 1365 do francoske okupacije l. 1813, saj je pri pisanju uporabil tudi arhivske vire, ki se skozi čas niso ohranili. V predgovoru knjige na kratko označi njeno tematiko: »A zgodovina so tudi tihi napori, s katerimi se kak del človeškega rodu ubranjuje časa nezgodam – in s tega stališča ima tudi Novo Mesto svojo zgodovino, in žalibog da ne najveselejšo. Dasiravno so nje viri skromni, vendar sem skušal sestaviti morebiti še dosti jasno sliko o tem, kako je po velikodušnosti in milosti jednega največjih Habsburžanov mesto nastalo, zacvetelo, potem pa zavoljo raznih neprilik, katerih marsikatero so tudi meščani sami zakrivili, jelo vedno hitreje in hitreje propadati. Zgodovina Novega Mesta se je vršila na tihem. Mnogo bridkih ur je šlo mimo njega, meščani so nosili marsikatero težko breme in prebili marsikatero hudo revo, o kateri se še takoj zunaj njihovega mestnega ozidja ni zvedelo, kaj še le, da bi se razglasila po širocem svetu, a zato ni bila nič manj bridka. To propadanje se vrši še danes in prav iz srca želim prijaznemu mestecu, da bi bilo leto, v katerem prihaja ta knjiga na dan, ob jednem konec njegove najhujše in najnesrečnejše dobe, ter da bi oznanjal prvi pisk bobnečega železnega voza pričetek novega sijajnega časa.«
Napisal je tudi nekaj učbenikov za srednjo šolo, februarja 1895 pa je bil imenovan za konservatorja zgodovinskih in posvetnih spomenikov. Novo funkcijo je z veseljem opravljal le do zime, ko je zaradi nesrečnega padca dobil kronično vnetje hrbteničnega mozga. Od takrat je nenehno bolehal in l. 1897 dokončno zapustil Novo mesto. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je poučeval na klasični gimnaziji in nadaljeval z raziskovalnim delom, katerega rezultat so bili številni članki.
Umrl je 19. septembra 1902 v Ljubljani.
