Ko se je 30. decembra 1904 Johanu in Marjeti Kuhar v najemniški domačiji pri Préžihu na Preškem Vrhu 12 kot četrti otrok rodil sin Ivan, sta bila starša stara 38 in 40 let, prvorojenec Lovro 11 let, drugorojeni brat Alojz je imel 9 let, sestra Ana Kuhar pa je takrat štela pet pomladi. Leta 1906 je Kuharjevo družino zaokrožil še četrti sin Avgust.
Rod za rodom je vztrajno iskal pot iz »nicin« (senčnih krajev) na prisojne strani in dvema stricema bratov Kuhar je uspelo, da sta kmalu začela gospodariti na svojem. Tudi njihovemu očetu Ivanu (Johanu) Kuharju se je uresničila največja želja, ko je leta 1911 odkupil Prežihovo bajto in okoli nje nekaj nad pet hektarjev setvenega in travniškega sveta in tri in pol hektarje gozda. Sedaj so Kuharjevi končno dosegli, kar so si že dolgo želeli: da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom in da poženejo trdne korenine v domači zemlji. Kuharjevi sinovi Lovro (Voranc), Alojz (Lojz), Ivan (Anza) in Avgust (Gustelj) so bili tu doma, ko je njihova najnežnejša mladost že minila. Od tu so se pričele njihove poti v svet v letih, ko se še niso prav zavedali, kaj pomeni biti odtrgan od doma, ki vsakemu človeku predstavlja najlepšo svetlobo in idealizirano lepoto. »Popotniki« so bili samo trije bratje, Ivan Kuhar je moral ostati pri ostarelih starših in skrbeti za domačijo.
Préžihova bajta, četudi skromna in majhna, je bila topel in ljub dom za vse Préžihove »puǝbe« (fante), vsem bratom pa je bilo skupno, da so se kljub različnemu političnemu prepričanju imeli srčno radi, kjerkoli pa so že bili po svetu in karkoli so že počeli, so v svojem srcu nosili ljubo Mežiško dolino in ta skromni kmečki dom na sončni rebri Preškega vrha. Zato tudi ni naključje, da je velika večina pisem, dopisnic in fotografij, ki so jih bratje Kuharji pošiljali v domovino, bila naslovljena na Ivana Kuharja, gospodarja na Préžihovi bajti.
Prežihovi »puǝbi« so imeli tudi sestro Ano, ki pa ji, žal, ni bilo usojeno dolgo živeti. Na Koglu se je Kuharjevima kot tretji otrok rodila hči Ana Kuhar (25. 7. 1899–17. 2. 1905), ki pa je še ne šestletna hudo zbolela in na domačiji pri Préžihu umrla.
Niti drobne fotografije ni ohranjene za ljubo sestrico. Najlepše se ji je oddolžil brat Voranc, saj je v povesti Borba izredno ljubeče popisal njeno zadnjo pot.3
Kuharjev Anzej je bil torej tretji sin Marjete in Ivana Kuharja, staršev bolj znanih in vplivnih sinov: Voranca – pisatelja in politika, Alojza – duhovnika in diplomata in Avgusta – strokovnjaka za varstvo pri delu, novinarja in urednika Koroškega fužinarja. Gotovo je prav »odličnost« njegovih bratov bila vzrok temu, da je za četrtim bratom ostalo do današnjih dni bore malo zapisanega. Zato bo tole pričevanje o Ivanu Kuharju temeljilo predvsem na podatkih, ki nam jih ponujajo nekatera pisma bratov Kuhar, na pripovedi najbližjih še živečih žlahtnikov in redkih zapisih o več ali manj bolj prezrtem bratu.
Ko se je Ivan Kuhar rodil, so Kuharjevi že četrto leto stanovali kot najemniki v stari kmečki hiši pri Préžihu. Kuharji so bili znana in spoštovana družina. Čeprav so bili na gruntu le najemniki, je ime po zemlji in domačiji veljalo le za starša in za vse štiri Préžihove fante.
Ko je najstarejši Anzanov brat Voranc dopolnil 10 let, je bil pri domačiji že za krmilca, kmalu pa tudi za volarja in kravarja, dokler niso vsa hlevska dela prešla nanj. Ko je Voranc štel 16 let, je povsod capljal za njim radovedni 5-letni Anzej, kot da bi že takrat slutil, da bo on sam nekoč gospodar na sončnem Preškem vrhu.
Kot njegovi bratje je tudi Anzej osnovno šolo obiskoval v Kotljah. Nato so ga vpisali v kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju, šolanje pa je nadaljeval v Ljubljani in tam dokončal zadružno šolo. Anzej je svojo mladost preživel v boju za vsakdanjo skorjo kmečkega kruha, saj je bil v tem času edina pomoč materi in očetu pri delu na bajti – bratje so bili namreč že po svetu vsak po svojih opravkih in nalogah.
Voranc je hodil pomagat staršem na Preški vrh edino takrat, ko je Kuharjev Anzej moral odslužiti vojaščino. Ohranjeno je Vorančevo pismo bratu Lojznu (začetek leta 1927), kjer mu predlaga, da naj bi po svojih najboljših močeh pomagal pri čim hitrejši razrešitvi brata Anzeja od vojaščine. Med drugim pravi: »Anzeju sicer pri militerju ne gre slabo, je v magazinu, vendar bi se doma nujno rabil, ker sta stariša sama. Jaz bom seve skušal pomagati pri delu poleti, kakor bom pač mogel, toda to ne bo izdalo dostikaj.«4
Anza je tako tudi ob pomoči najstarejšega brata Voranca hitro osebno in politično dozorel, spoznal krivice velikosrbskega režima in se družil s socialno naprednimi razgledanimi ljudmi. Bratje Kuhar pa so se med seboj vedno lepo razumeli in četudi niso bili veliko skupaj in so imeli različne svetovne nazore, so drug drugemu vseskozi izka- zovali neskončno zaupanje in razumevanje.
3 Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Borba. V: Zbrano delo, 1. knjiga, Ljubljana 1962, str. 68–71.
4 Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Pisma. I. V: Zbrano delo, 11. knjiga, Ljubljana 1989, str. 11.