Ribničani skodle imenujemo šindra (iz nem. schindel). Izdelovali oz. parali (cepili) so jih predvsem iz lesa jelke, smreke in macesna. V Valvasorjevem zapisu so skodle izdelovali tudi s tisovine (Valvasor, 2009, str. 233), ki sicer ni običajen les za izdelavo kritine. Tisa je bila nekoč v naših krajih zelo razširjena, vendar so jo zaradi trdnosti in vitkosti lesa v srednjem veku skoraj iztrebili za izdelavo lokov in samostrelov (Mavrič, 2016, str. 7). Na drevesno vrsto danes spominja vrh Tisovec v Mali gori.
Za cepljenje skodel so potrebna drevesa, ki imajo gosto in pravilno strukturo lesa. O tej specifični lastnosti odločajo vrsta tal, konfiguracija terena, klima in nadmorska višina. Drevo mora rasti počasi in enakomerno. Izkušeni gozdni delavci in kmetje, ki so se lotevali cepljenja skodel, so pri iskanju ustreznega drevesa najprej upoštevali konfiguracij o terena; največkrat je bila to kotanja ali drugače zaprt teren (Šarf, 1976, str. 55). Ugodna lokacija za rast tovrstnih dreves je okolica Slemen (krajevno skupnost sv. Gregor). Najbrž ni naključje, da se zgodovinski viri o izdelavi kritine v teh krajih najpogosteje navezujejo ravno na to območje.
Na Ribniškem so podobno kot v Loškem Potoku in na Kočevskem izdelovali kranjski tip skodel. V dolžino so merile od 80 cm do 1 m (info. Anton Prelesnik). Kot je razvidno iz starih razglednic ribniškega trga, so se skodle po svoji dolžini približevale gorenjskim, ki so bile daljše od 1 metra. Poznali so tudi debelješi tip skodel: deske. Deska je enako cepljena kot skodla, le da je bila dva do trikrat debelejša od skodle (Šarf, 1976, str. 60). Za izdelavo skodel so Ribničani uporabljali enaka orodja kot za izdelavo oboda in lesenih posod. Posamezno skodlo so cepili s klino, po kateri so tolkli z lesenim bətom. Obdelane deščice so po sušenju v vrsti zabili na late (info. Stanko Žitnik). Iz fotografskega gradiva je razbrati, da sta bila uveljavljena dva tipa polaganja skodel: navpično in navzkriž. V Ribniški občini so se z izdelovanjem skodel v zadnjih letih ukvarjali predvsem Slemenci, kjer še vedno delujeta dva skodlarja iz Sv. Gregorja in Andola. V zadnjih letih se pojavljajo pobude po učenju izdelave skodel, npr. v Rakitnici so na prireditvi kuhanja oglarske kope dogajanje popestrili tudi s prikazom izdelovanja skodel, tesanja tramov in z gozdarskimi družabnimi igrami (Kopa pri, 2009, str. 25).
