Po nekajdnevnem čakanju v trapistovskih hlevih in lesenih barakah so jih z vlaki odpeljali v taborišča v različne nemške pokrajine, največ v Spodnjo Šlezijo in na Saško. Namestili so jih v številna delovna taborišča, ki so bila v zapuščenih samostanih, graščinah in tovarniških barakah.
Ob prihodu so izgnance popisali, jih na podlagi različnih ocen razdelili v skupine za ponemčenje in skupine, nesposobne za ponemčenje in uredili taboriške izkaznice. Predvideli so, da jih bodo poslali v različna taborišča. Skušali so celo urediti, da ne bi imeli stikov, niti da bi bili v istih pokrajinah. Večkrat so izgnance premeščali iz taborišča v taborišče, iz pokrajine v pokrajino, nekatere družine so bile tudi v petnajstih taboriščih.
V Nemčiji so izgnance izrabljali kot poceni delovno silo. Večino so zaposlili v bližini taborišč kot poljedelske delavce in delavce v tovarnah in rudnikih. Tudi otroci so morali že zelo zgodaj začeti delati, mlajši so puščali v taborišču in so bili prepuščeni sami sebi. Nekatere otroke so poslali v vrtce, šoloobvezne otroke pa so začeli izobraževati po nemško.
Delovna mesta za ponemčenje sposobnim so priskrbeli višje vodje SS in policije, nesposobnim za ponemčenje pa delovni uradi in taboriščna vodstva. Delali so v pomembnih obratih, poljedelstvu, gozdarstvu, na železnici, pri gradnji in dekleta pri hišnih opravilih. Ponemčevanje je potekalo tudi v taboriščih VoMi. Za ponemčenje sposobnim otrokom so odpirali vrtce in šole. Otroci za ponemčenje nesposobnih so hodili samo na jezikovne tečaje. Osnovne higienske razmere so bile v taboriščih slabe.
