Jožefu Kersniku in Berti Kersnik (rojeni Höffern Saalfeld) se je 4. septembra 1852 v brdskem gradu rodil prvorojenec Janko. Kasneje so se jima rodili še Jožef, Marija, Berta, Bertka in Anton. Vse tri hčere so umrle zgodaj v otroštvu. Od drugih naših literarnih ustvarjalcev se Kersnik razlikuje po svoji rodbini. Kersnikov stari oče po očetovi strani je bil slovenski izobraženec, ugleden gimnazijski profesor, oče sodni uradnik, visokošolsko izobrazbo sta imela tudi oba pisateljeva brata, medtem ko izhaja materin rod pisatelja iz kranjsko-nemškega plemstva, nekateri njihovi predniki so bili italijanske krvi. Kersnik torej ne prihaja iz kmečke družine, kot večina drugih naših pisateljev, temveč iz izobražensko-plemiškega okolja. Bil je aristokrat po svojih prednikih in izobrazbi.
Mladost je zaradi očetovega dela preživljal v Ljubljani, počitnice pa na Brdu pri Lukovici. Štiri leta je obiskoval normalko, potem pa med letoma 1862 do 1869 gimnazijo. Zgodaj se je začel zanimati za književnost in pisanje pesmi. Zaradi težav z grščino je dobil inštruktorja Frana Levca, ki ga je uvajal v slovensko književnost in ga spodbujal k pisanju slovenskih in ne nemških pesmi. Z njim je prijateljeval celo življenje. Sodeloval je v skrivnih dijaških literarnih društvih. Zavzemal se je za slovenstvo in imel zato težave z vodstvom šole, ki je bilo nemško usmerjeno. Njegovega očeta so službeno zopet prestavili na Brdo pri Lukovici, zato je vzel sina iz sedmega razreda k sebi domov, da mu prihrani težave. Tako je Janko Kersnik maturo leta 1870 opravil kot eksternist. Odpravil se je študirat na Dunaj in kasneje v Gradec, ki je bil bližje domu, saj je imel domotožje. Ves čas je z objavami, podlistki in pismi napadal nemški vladajoči režim, Jurčič, ki je bil njegov prijatelj, pa je bil zagovornik kompromisov in mu je svetoval naj začne pisati raje literarna dela. Leta 1874 je uspešno zaključil pravni študij in začel prakso v prokuraturi v Ljubljani. Kasneje se ni odločil za odvetniško kariero, ampak je želel postati notar, saj je računal na službo na domačem gradu Brdo.
Pridružil se je ljubljanskemu političnemu in literarno-društvenemu življenju, se družil z ostalimi intelektualci v hotelu Slon in hotelu Evropa. Bil je vesele narave in priljubljen. Zahajal je v Narodno čitalnico, kjer so prirejali plese, koncerte in predavanja, na katerih je predaval tudi sam. Veliko je pisal in bral. Jurčič ga je spoznal z Lojzko Tavčar, ki je bila hči lastnika hotela Evrope in vanjo se je zaljubil. Leta 1877 mu je na Brdu pri Lukovici umrl oče, leto kasneje pa je na gradu postal notarski namestnik in po opravljenem notarskem izpitu tudi notar. Na gradu je imel tudi svojo pisarno. Z Lojzko sta se poročila v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Po poroki je postal lastnik gradu in posestva na Brdu. Rodilo se jima je devet otrok: Janko, Jožef, Anton, Vida, Berta, Maša, Ruša, Nuša, Slavka. Hči Berta je umrla v zgodnjem otroštvu. Z ženo sta živela v slogi in ljubezni. Vzel si je čas tudi za vzgojo otrok.
Bil je zelo politično usmerjen človek, zato ga literatura nikoli ni v celoti zadovoljila. Bil je župan lukoviške občine in liberalni poslanec deželnega zbora. Kakor v književnosti se pisatelj tudi znotraj narodno napredne stranke ni opredelil za radikalno, nepopustljivo strujo v njej, temveč za zmerno in spravljivo politiko.
Leta 1888 je ustanovil prostovoljno gasilsko društvo Brdo. Priskrbel je ročno brizgalno in ves potreben material. Kot ustanovni član je društvu priskrbel brezplačno zemljišče, kupil članom delovne obleke in tudi kar nekaj orodja. Sestavil je tudi pravilnik društva in s tem spodbudil ustanavljanje drugih društev v domačem okolju.
Po Jurčičevi smrti je končal njegov roman Rokovnjači. V Kersnikovih prvih, pa tudi kasnejših pripovednih delih, najdemo graščake, grofice, barone, grajske gospodične, guvernante in cesarske častnike tujega rodu, hkrati pa se od romana Na Žerinjah, nadaljevanja Rokovnjačev in Luterskih ljudi naprej pojavljajo ob njih tudi domači, mestni in šolani ljudje. Janko Kersnik velja v slovenski književnosti za utemeljitelja poetičnega realizma in je tudi njegov najodličnejši predstavnik. V svojih delih zajema snov iz življenja in ga opisuje po resnici. V tem obdobju so delovali še Levec, Tavčar, Jurčič. V svojih osrednjih delih se osredotoča na življenje trških in malomestnih ljudi. Tu najdemo sodnike, adjunkte, odvetnike, kaplane, notarje, učitelje in učiteljice, ki pa postanejo glavni nosilci zgodbe v romanih Ciklamen in Agitator. Poudarek je na njihovem vsakdanjem življenju, ki ga sestavljajo družabne prireditve v čitalnici, medsebojni obiski, skupne večerje in duhoviti pogovori. Pri ljudeh pa opisuje njihova čustva, predvsem ljubezen, ljubosumje in spletke ter nepričakovane zaplete kot v Jari gospodi in povesti Rošlin in Verjanko. Omenja pa tudi boj med katolištvom in liberalizmom na podeželju. Njegova dela imajo tudi nacionalno idejo. V Kmetskih slikah, Testamentu in Očetovem grehu je v ospredju kmetska tematika in znotraj nje pokrajina. Grad Brdo z Lukovico in okolico, dolina Črnega grabna, Moravška dolina, predvsem pa področje zahodno od Brda, Mengeško polje do Kamnika. Način kako opisuje pokrajino in ljudi je izredno prepričljiv. Kot notar se je srečeval z domačini, zato jih je dobro poznal in vedel za njihova nagnjenja do pijače, pohlepa in pravdanja. Kersnik je bil zagotovo človek svojega časa in po krivici so nekatera njegova dela kar malo spregledana, čeprav tako veličastna, saj govorijo o značajih, zgodbah in usodah, ki se še danes ponavljajo iz roda v rod.
Leta 1895 se je pisatelj pri lovu prehladil, vendar pa se za to ni menil. Jetiko v grlu je pričel zdraviti prepozno. Dve leti kasneje sta z ženo odšla v zdravilišče pri Gradcu, od koder pa ga je Lojzka napol mrtvega pripeljala v Ljubljano v hotel svojega očeta, kjer je Kersnik v njegovem stanovanju umrl. Pokopali so ga na pokopališču na Brdu, kjer je bil govorec Ivan Tavčar.
