Na Neretvi gradijo jez, simbol novega družbenega reda in prihodnosti. Toda jez ne prinaša le napredka, ampak tudi ostro nasprotovanje ljudi, ki bodo zaradi novonastalega jezera izgubili svoje domove in zemljo. Graditelji jezu in svetle prihodnosti se ne soočajo le z zunanjim sovražnikom. Najbolj nevarni so tisti, ki se skrivajo med njimi.
Nenad Jovičić je bil pri filmu direktor fotografije. V njem pa je nastopil tudi izjemni slovenski igralec Bert Sotlar. Rodil se je leta 1921 v Kočevju kot četrti od devetih otrok v knapovski družini. Ob plodoviti gledališki karieri v Beograjskem dramskem gledališču in ljubljanski Drami je nastopil v več kot 40 domačih in tujih celovečernih filmih in prav toliko televizijskih dramah in nadaljevankah. Ob njegovi smrti leta 1992 je v poklonu režiser in pisatelj Tone Frelih zapisal, da so Sotlarju v filmih največkrat namenjali vloge partizanov, komandantov, kmetov, tu in tam je odigral kakšnega sodobnega človeka, največkrat inženirja. Nemalokrat je imel okoli sebe kup lačnih ali neugnanih otrok (ne nazadnje tudi kot oče petih pobalinov v Bevčevem To so gadi).
Najbolj žanrsko in karakterno pestro mu je dodeljeval vloge režiser France Štiglic v filmih Svet na Kajžarju (1952), Tistega lepega dne (1962), Veselo gostivanje (1984) in mu pustil, da je izživel tudi to svojo komično plat. Ta se je še posebej izrazila v partizanski komediji Ne joči, Peter (1964), v kateri z Lojzetom Rozmanom igrata partizana Lovra in Daneta diverzanta, ki v pričakovanju protiokupatorskih jurišnih akcij dobita nepričakovano in kot se jima sprva zdi, ponižujočo nalogo – postaneta varuški.
Za svoje delo je leta 1974 prejel Prešernovo nagrado, leta 1982 pa še Borštnikov prstan. Med njegovimi bolj poznanimi filmi so še To so gadi, Veselo gostivanje, Cvetje v jeseni, Srečno, Kekec!, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Tri četrtine sonca, Ne obračaj se, sinko, Deseti brat, Kozara … Nastopil je tudi v serijah Bratovščina Sinjega galeba, Erazem in potepuh, Mali oglasi, Geniji in genijalci.
