Znani slavist Anton Breznik je v reviji Dom in svet leta 1933 napisal več razprav o slovenščini v starem slovenskem časopisju. Dotaknil se je tudi Slovenskega naroda in Jurčičevega uredniškega vpliva med letoma 1871 in 1881. Po Breznikovem mnenju je bila to najburnejša doba slovenskega časnikarskega jezika, saj je Jurčič v besedila vnašal mnogo srbohrvaških besed.
Breznik je trdil, da je Jurčič v prvih letnikih Naroda pisal še v precej čisti slovenščini, ni uporabljal vseh srbohrvaških besed, ki so jih vpeljali v slovenski jezik Bleiweis, Levstik in drugi. Jurčiča ni motilo da je večina sodelavcev Naroda uporabljala hrvatizme. Nanj tudi niso vplivale debate v hrvaško-slovenskem akademskem društvu »Jug«, kjer se je večkrat govorilo o opustitvi slovenščine.
Jurčič je sprva odklanjal mešanje jezika in postavljal vprašanje vzajemnosti v politično zvezo. »Hotelo se je od nas, da svoj jezik zavržemo in pišemo takoj hrvatsko-srbski. Ta uk je imel že mnogo učencev pri nas, zlasti med našimi starejšimi domoljubi. Mlajši so dobro spoznali, da bi bil to nenaraven skok, ki bi se bridko maščeval, spoznali, da moramo narod s pomočjo njegove ožje lastitosti zoriti … To vse naj pomislijo oni Hrvatje, ki nam še dan denes zamerijo, da se »literarno« nismo še zedinili in se še ne mislimo«. Jurčič je s temi jezikovnimi nazori zadel na odpor.
Po letu 1870 je Jurčič spremenil svoje stališče tudi zaradi strahu za prihodnost slovanskih narodov v avstrijski monarhiji zaradi zmag nemške vojske proti Francozom v francosko-pruski vojni 1870-71. Hrvaški opozicijski politiki so 8. 11. 1870 v Sisku sklicali sestanek hrvaških in slovenskih politikov, kjer so govorili o združitvi Slovenije s Hrvaško v skupno federativno državno telo. Slab mesec zatem, 1. 12. 1870 je bil v Ljubljani organiziran prvi južnoslovanski shod, ki je sklenil šest resolucij. Zbrali so se slovenski hrvaški in srbski rodoljubi. Sporazumeli so se, da je združenost južnih Slovanov ostala vedno živa v narodnem čustvu in se javlja proti drugim narodom v enosti jezika. Nasledek ljubljanskega shoda je bil leta 1871 začetek izhajanja lista Südslavische Zeitung v Sisku, v čigar uredništvo so hrvaški izdajatelji povabili tudi Jurčiča kot poročevalca za slovenske zadeve. V Sisek je odšel tik pred koncem meseca decembra 1870 in ostal tam do srede julija 1871. List se je zavzemal za hrvaške in slovenske koristi in je odražal južnoslovansko enotnost.
Med bivanjem v Sisku je Jurčič občutil mnogo pristnega slovanskega duha, katerega je pri časnikarskem delovanju željno iskal. V Sisku je vneto bral srbske časnike ter navezoval stike s srbskimi rodoljubi izven Srbije ter iz Srbije. Jurčič je v Sisku govoril hrvaško in kmalu je vzljubil tudi srbohrvaščino. Ko se je začel v Slovenskem narodu oglašati z dopisi in članki iz Siska, je v prispevkih uporabil polno srbskohrvaških besed in izrazov: n. pr. Slaveni se morajo ujediniti, manjina, goropadno, možu je opredeljeno, glas je zaoril, navestjuje, sabor se ima sestati, Avstrija boluje, predstavka, v sukob priti, gleda paznim okom, ipak, Srbi čuvajo svojo vlastitost itd. To mešanico je nadaljeval tudi v Mariboru, kamor se je vrnil kot glavni urednik lista. Čim dlje je živel v Mariboru, tem več srbskohrvaških besed je začel opuščati, vendar ga ljubezen do srbohrvaščine ni več izpustila iz objema, kot navaja Breznik.
Leta 1872 je šel v Beograd, leta 1874 pa v Zagreb, kjer se je za srbohrvaščino tako navdušil, da je bil pripravljen popustiti svoj jezik oziroma narečje, kakor je sam pravil, in sprejeti srbskohrvaški jezik. Vsaka nova pot na slovanski jug je imela to posledico, da je uvajal vedno več srbskohrvaških besed. Drugi razlog je bil narodnoobrambnega značaja. Kot uredniku prvega političnega lista mu je pripadla naloga, braniti narodne svetinje in te so bile tedaj vsak dan v večji nevarnosti pred hudimi nemškimi pritiski s strani takratne dunajske vlade. Ta je preganjala slovenski jezik v uradih in šolah, zaplenjevala časopisje in Slovencem je grozilo, da bodo celo v kranjskem deželnem zboru izgubili večino. Vseskozi realno misleči »Narodov« urednik Jurčič se je oprijemal za vsako bilko. Strašil je nasprotnika, prodirajočega v domačo hišo, s slovanstvom ter brez sistema opremljal »Narodov« jezik s hrvaškimi izrazi.
V Jurčiču je dozorela misel, da naj pripravlja slovenski narod tudi na jezikovno zedinjenje s Hrvati. Medtem ko je Levstik v časniškem jeziku rabil številne slovanske izposojenke, a je povesti pisal v čisti slovenščini, Jurčič ni delal razločka med časniškim in umetnostnim jezikom, zato je v tudi v književnih sestavkih uporabljal hrvaške izraze: korake broječ, človeka vzbuni, odvažen, se je čudom začudila, izba je bila dolbkom polna, osobito, posluškivajoč, sem pet žveplenk ali »šibic« spraskal, nepoznat, ozbiljni govori; smo se grohotom smijali, odgane košuljo, narod (=ljudstvo), sličen, vsakako, me je vzbunilo, štovanje, odmah, stališ, navestiti itd.
Na Jurčiča je jezikovno močno vplivalo potovanje v Beograd avgusta 1872. Dne 22. avg. 1872 je bil ustoličen dotlej mladoletni srbski knez Milan Obrenović. Za to priložnost so Srbi pripravili velike slovesnosti. Beograjska občina je povabila nanje vsa večja avstrijska mesta, tudi Ljubljano, ki pa je imela nemški občinski svet in je povabilo odklonila. Slovenski listi so pisali, da bi bila sramota, če bi se ustoličenja ne udeležil noben Slovenec. Na koncu se je za obisk odločil Jurčič. 23. avgusta je bil z drugimi slovanskimi gosti pozvan na kosilo h knezu. Jurčič je pozdravil kneza v imenu Slovencev. Pred kosilom je bil z nekaterimi drugimi gosti sprejet v avdienco. V Beogradu je ostal štiri dni in našel svoje stare znance in pridobil nova poznanstva.
Poleg obdobja, ko je Jurčič uporabljal mnogo hrvatizmov, je bil tudi čas, ko se je v njegovih člankih izražala ljubezen do srbščine. To je bilo najbolj izrazito leta 1876, ko je na Vidov dan, 28. junija, začela Srbija vojno s Turčijo. Teden za tednom je uvajal nove besede, vojna poročila je pisal na pol srbsko. Značilno za Jurčiča je bilo, da je navdušenje za nove srbske besede trajalo samo toliko časa, dokler so Srbi zmagovali (do konca oktobra 1876); ko pa so bili poraženi in je nastopilo premirje ter negotova usoda, je pisal spet bolj slovensko in dolgo časa ni uvedel nobene nove srbske besede.
Jurčiču je skratka vsakokratno navdušenje nad nečim ali nekom narekovalo jezik. Isto se je zgodilo leta 1877, ko se je aprila začela rusko-turška vojna. Jurčič se je vnel za ruščino in takoj pričel vpletati ruske besede v svoja poročila: osvoboditeljna vojska, novine so polne slovanskega vzhita, dozvoljenje akcijskih društev, turkoljubivi, vzhičen, miroljubiv, dozvolu je; prapor, prevesje, zadača, ruski posel (poslanik); namesto poročila je uporabil rusko besedo izvestje. Sprejel je ruski besedi slavjanski in slavjanstvo. Večkrat je prinesel cele ruske odstavke, posnete po ruskih časopisih. Ko se je leta 1878 vojna končala, je tudi Jurčič prenehal z ruskimi izrazi. Vnovič se je vnel zanje leta 1881 ob priliki umora ruskega carja.
Breznik je sklenil, da je imel Jurčič neko romantično veselje nad uporabo slovanskih besed; tako mu tudi pri srbohrvaščini ni toliko šlo za srbohrvaščino kot tako, ampak bolj za izraz slovanstva. To je izrecno izpovedal leta 1876 v članku »Samo Nemci ne!« Tu je poudaril, da se bodo zoper nemčenje borili do smrti.
