Suppanovo županovanje spada v čas, ko je bil razpuščen ljubljanski občinski svet in ko se Slovenci niso udeležili občinskih volitev marca leta 1869. V času Suppanovega županovanja je bilo v Ljubljani postorjeno naslednje:
– vzpostavili so varnostno službo in preuredili uradovanje na magistratu;
– spodbujali so razvoj prostovoljnega gasilstva, ki se je postopno vzpostavljalo in pridobilo ogromno spoštovanja med prebivalstvom;
– na županovo pobudo so leta 1871 začeli zidati tobačno tovarno;
– izpeljali so financiranje ljubljanskega loterijskega posojila, ki je zagotavljalo velik dotok denarja mestu; s tem denarjem so lahko financirali številne za mesto potrebne projekte: vodovod, kanalizacijo, odvoz smeti …
– zgradili poslopje mestne ljudske šole.
Kot ravnatelj Kranjske hranilnice je Josef Suppan po ljubljanskem potresu leta 1895 s posredovanjem poskrbel, da je na Dunaju nastal zakon o davčnih olajšavah, ki je zajemal tudi davčne olajšave za porušene in poškodovane hiše zunaj Ljubljane in nekatere okraje na Spodnjem štajerskem. Ivan Hribar je Suppanu svetoval, naj ta doseže, da se davčna oprostitev raztegne od 12 na 25 let in da velja tudi za nove hiše za dobo 18 let.
Študij, funkcije in dosežki
Josef Suppan, politik in gospodarstvenik, je bil rojen 9. 1. 1828 v slovenski družini na Tirolskem. Njegov oče, gozdarski mojster, je izhajal iz Zasipa pri Bledu. Po gimnaziji v tirolskih mestih Meranu in Innsbrucku je v Innsbrucku in Gradcu študiral pravo. Študij je končal leta 1850 v Gradcu. Pravniško delo je opravljal v Brunecku, Ljubljani, Celju, v Prešovu na Slovaškem in na Dunaju. Bil je član državnega sodišča na Dunaju od ustanovitve 1869 do 1894 ter državnega sodnega dvora od leta 1870 do smrti, 5. 7. 1902 v Ljubljani.
Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru od l. 1861, v ljubljanskem mestnem zboru pa je deloval med letoma 1863 in 1883. Med novembrom 1866 in aprilom 1867 je bil namestnik kranjskega deželnega glavarja. Državnozborski poslanec na Dunaju je bil med letoma 1873 in 1879, ravnatelj in član direkcije Kranjske hranilnice pa od leta 1886. Bil je prvi predsednik prve stalne strankarske politične tvorbe na Kranjskem: nemškoliberalnega Ustavovernega društva, ki je bilo ustanovljeno 7. 7. 1868.
V ljubljanskem mestnem svetu je bil Suppan 15. 5. 1863 izvoljen v 2. razredu še na listi Bleiweisovega »odbora mestjanov«. Še do leta 1866 je nastopal kot zmeren slovenski narodnjak, saj je med drugim leta 1866 s svojim glasom odločil sprejem Bleiweisovega predloga, da uvedejo slovenščino v srednje šole na Kranjskem.
Pri nadomestnih volitvah v ljubljanski občinski svet 25. 5. 1867 je odločno odklonil ponujeno kandidaturo na slovenski listi; izvoljen je bil kot kandidat nemške stranke. Po nasilni odstavitvi ljubljanskega župana Etbina Henrika Coste se je na seji mestnega sveta 6. 2. 1868 zavzel za ohranitev mestne avtonomije v prid Costi.
Na Suppanovo pobudo je Kranjska hranilnica l. 1894 krškim vinogradnikom brezplačno razdelila ameriške trte in denarne nagrade. Ustanova je znatno prispevala k zgraditvi moderne potresne opazovalnice v Ljubljani; kupila Virantovo hišo in tam ustanovila šolo za umetno vezenje; podpirala je nemško Filharmonično družbo, Huthov privatni nemški dekliški zavod; pomnožila je štipendije za realko, skrbela za pospeševanje nemškega šolstva v Ljubljani in Kočevju. Naklonila je posebni vzdrževalni (400.000 K) in pokojninski sklad (120.000 K) za učitelje. Suppan je podpiral tudi slovensko šolstvo, kar zadeva šolske stavbe na podeželju.
V literaturi so Suppanu in Kranjski hranilnici pripisali zasluge za gradnjo dolenjske železnice, podpiral je tudi dejavnost deželnega muzeja. Imel je izredno pomembno vlogo za nemško narodno skupnost v Ljubljani, ki je do konca avstrijske monarhije predstavljala 15 % ljubljanskega prebivalstva.
Kot politik in kasneje gospodarstvenik je poskrbel tudi za uvedbo starostne hranilnice, izdatno podporo za izgradnjo delavskih stanovanj v Ljubljani za Bežigradom.
Od leta 1865 je bil novomeški, od leta 1872 pa ljubljanski častni meščan. Bil je častni član večine podpiranih nemških društev v Ljubljani in Kočevju (Schulverein, Alpenverein, telovadno društvo, prostovoljno gasilsko društvo v Kočevju in Ljubljani).
Kako so ga videli drugi?
Ohranjeni so spomini njegovih političnih sovrstnikov tistega časa. Politik Fran Šuklje ga je izmed parlamentarcev nemške večine opisal kot prvovrstno moč, skromnega in zmernega, poštenjaka skozinskoz ter enega izmed onih tihih delavcev, ki so si pridobili trajne zasluge za ožjo domovino. (Šuklje, Iz mojih spominov, str. 24)
Poznejši ljubljanski župan Ivan Hribar je Josefa Suppana označil kot »brez dvojbe najinteligentnejšega pa tudi najdelavnejšega v vsej nemškutarski stranki v Ljubljani«. Dotaknil se je tudi njegovega županovanja z besedami: »Mestna občina ljubljanska najela je svoje dni poldrug milijon goldinarjev loterijskega posojila. Ko smo dobili Slovenci večino v občinskem svetu, osvetlil sem v Slovenskem narodu s strankarskega stališča najetje tega posojila, s katerim se je bivša nemškutarska večina občinskega sveta po vsej pravici ponašala. Matematični proračun za članke, ki so vzbujali vsesplošno zanimanje, podal mi je profesor Andrej Senekovič. Danes seveda priznam, da so bili očitki v teh člankih neopravičeni, kajti posojilo je bilo najeto v korist mestu in pod tako ugodnimi pogoji, kakor se kasneje mestu ljubljanskemu ni posrečilo najeti nobenega drugega posojila več. To posojilo je bilo pa tudi edina večja zadeva, katero je izplejal sterilni občinski svet, dokler je imela večino v njem ljubljanska nemškutarija; a še za to posojilo imela se je protislovenska stranka v občinskem svetu zahvaliti le dr. Josipu Suppanu, ki je duševno daleč nadkriljeval svoje tovariše.« (Moji spomini, 1. del, str. 100-101)