Leta 1920 je Ljubljančan Josip Čemažar z družabnikom Edvardom Stuchlyjem ustanovil litografsko podjetje za izdelovanje poslovnih tiskovin in koledarjev. Prvi oglas za podjetje je bil objavljen v časopisu Jutro 24. 12. 1920, pozneje pa zasledimo še veliko oglasov za izdelke tega podjetja. Sprva so delovali na naslovu Cesta na južno železnico, natančneje na Friškovcu, potem pa na Igriški ulici za ljubljansko Dramo.
Proti koncu leta 1946 oziroma v začetku leta 1947 je prišlo do prvega vala nacionalizacije zasebnih podjetij, ki je doletel tudi Čemažarjevo podjetje. To se je preimenovalo v Umetniški zavod za litografijo, ki je neločljivo povezan s tiskarno Mladinske knjige, saj je ta nastala po združitvi Umetniškega zavoda za litografijo in priznane Založbe Mladinska knjiga leta 1958.
O Josipu Čemažarju
Rodil se je v Ljubljani kot tretji otrok materi Antoniji Zavrl, ki se je leta 1901 poročila s Francem Čemažarjem. Tiskarskega poklica se je izučil v Blaznikovi litografiji v letih od 1904 do 1908. Po končanem vajeništvu je pri 17 letih odšel na izpopolnjevanje v Nemčijo, kjer si je pridobil dodatna znanja. Od leta 1914 do konca 1. svetovne vojne vojne je bil v vojski.
Pred drugo svetovno vojno in tudi po njej je bil Čemažar ugleden tiskar, občasno tudi založnik. Natisnil je lepo število glasbenih tiskov, denimo Pesmi Antona Hajdriha leta 1936, po vojni pa Dvoržakov Slovanski ples št. 8 (1946), dela skladatelja Alfonza Breznika, dela Matije Bravničarja.
Malo pred drugo svetovno vojno je Čemažar kupil obsežno parcelo v Medvodah, kjer je nameraval zgraditi tiskarno in hiše za delavce, vendar mu je vojna to preprečila.
Josipa Čemažarja so 12. septembra 1945 aretirali in zaprli. O njem so sprožili postopek pri javnem tožilcu za okrožno mesto Ljubljana. Dne 25. septembra 1945 je bil obsojen na 5 let zapora in 8 let izgube državljanskih pravic ter zaplembo celotnega premoženja, razen stanovanjske hiše. Pozneje so ga zaradi vloženih pritožb in dodatnih pričanj izpustili. Leta 1946 Josipu Čemažarju niso podaljšali obrtnega dovoljenja in so vse njegovo premoženje nacionalizirali. Inventar litografije in kartonažne je bil dodeljen Umetniškemu zavodu za litografijo s sedežem v Igriški ulici 6, druge premičnine je prevzel Mestni ljudski odbor.
Po izpustitvi iz zapora se je zaposlil v domžalski tovarni usnjene galentarije Toko, kjer je bil vodja izvoznega oddelka in razširil prodajo po Evropi in Ameriki.
Grobova Josipa (Jožeta) Čemažarja in družabnika Edvarda Stuchlyja se nahajata na ljubljanskih Žalah.
