Joži Košak iz Domžal vam udoben ženski slamnik sešije v pičlih 20 minutah. Pravega beneškega, prav takega z rdečim, črnim ali temno modrim trakom, ki ga nosijo gondoljerji, ko vas popeljejo po beneških kanalih, pojoč O sole mio, pa še kakšno minuto prej.
Joži Košak iz Domžal je ena od zadnjih slamnikarc, ki še vztraja v tej starodavni in v starih časih nadvse čislani obrti. Izučila se je v nekoč znameniti, danes pa propadli domžalski tovarni Univerzale, kjer so izdelovali klobuke, tudi slamnike. Danes priletne gospodinje pletejo kite le še za prikaz tradicionalnih domačih obrti. »Poleg tega ni več prave slame,« opozarja Joži. Prava slama je imela dve koleni, poželi so jo na roke in previdno zvezali v snope, nato pa so odbrali najboljše.« Slamnikarska industrija je na koncu uvažala kite riževe slame s Kitajske, a z zaprtjem delavnic niti tega ni več. »Ne vem, kje bi sploh lahko dobila balo kite. Imam le še nekaj malega zaloge.« V eni bali je od 90 do 120 kit, odvisno od vrste. Današnja uvožena kita je dolga 50 metrov, kar zadostuje za štiri ali pet slamnikov.
