Julija Primic se je rodila 30. maja 1816 kot hči ljubljanskega trgovca. Leta 1839 se je poročila s tedanjim avskultantom deželnega sodišča Jožefom Anzelmom plemenitim Scheuchenstuelom. V Ljubljani se je zakoncema rodilo pet otrok, štiri hčere in sin (Marija Julijana, Marija Ana, Antonija Marija, Jožefa Terezija in Jožef Viljem). Ko je njen mož konec leta 1850 dobil mesto predsednika novomeškega okrožnega sodišča, se je vsa družina skupaj z Julijino materjo Julijano preselila v Novo mesto. V Novem mestu za tako številno družino ni bilo na voljo primernega bivališča, zato so za svoje bivanje najeli dvorec Pred malim mostkom v bližnji Kandiji.
O Julijinem življenju v Novem mestu ni veliko znanega. Zaradi šibkega zdravja, ki so ga še dodatno poslabšali številni porodi, je živela precej mirno in odmaknjeno družinsko življenje in se ni vključevala v družabni svet takratnega Novega mesta. V zavest tukajšnjega prebivalstva se je Julija zapisala kot pobožna, dobra in prijazna gospa, za razliko od njenega moža, ki je veljal za arogantnega in oblastnega človeka, zaradi česar so mu ljudje nadeli vzdevek »Dolenjski Napoleon«.
Nekaj spominov na Julijino novomeško obdobje nam je zapustil Janez Trdina, v Novem mestu živeči slovenski pisatelj, pripovednik in zgodovinar. Da bi srečal Prešernovo oboževanko, se je leta 1858 iz Zagreba preko Kostanjevice peš namenil v Novo mesto. Srečanje, nad katerim je bil izredno navdušen, je opisal v svojem spisu Dve ljubici. Kasneje, ko se je Trdina za stalno preselil v dolenjsko prestolnico, je zbral še nekaj podatkov o Julijinem življenju v Novem mestu, ki jih je v glavnem posredovala nekdanja Julijina služabnica, in jih objavil v bajki Doktor Prežir, kakor je poimenoval Prešerna. Pri interpretaciji teh informacij pa je bil Trdina precej svoboden. Tako je na primer iz tega časa znano, da so se dijaki novomeške gimnazije radi zbirali na hribu (na šancah) na drugi strani Krke in s prepevanjem Prešernove pesmi Luna sije … dražili Julijino hčerko. Trdina pa je v bajki to zapisal kot petje nesrečnega pesnika, ki se še po smrti vrača k svoji Juliji.
Julija, ki naj bi dva dni pred smrtjo pozabila nemško in govorila samo v slovenščini, je v dvorcu Pred malim mostkom 2. februarja 1864 umrla. V Novem mestu je preživela dobrih trinajst let. Pokopana je na novomeškem pokopališču v Šmihelu, kakor tudi njena mati. Prav tako so se v šmihelski cerkvi poročile njene tri hčerke. Kmalu po Julijini smrti se je družina odselila iz Novega mesta. Eden njenih vnukov je kasneje služboval v Novem mestu, kjer je bil zadnji avstrijski glavar.
