Obdarovanje

Praznovanja rojstnih dni poleg praznične prehrane in druženja z bližnjimi sestavlja tudi obdarovanje. V Novem mestu so bila pred vojno in v prvih povojnih letih kupljena rojstnodnevna ali godovna darila omejena predvsem na višji sloj meščanstva. Obdarovani pa so bili poleg staršev tudi otroci. V revnejših družinah so pogosto praznovali samo očetov in/ah mamin god ali rojstni dan, podobno je bilo tudi pri obdarovanju. Darila so bila skromnejša in praktična (oblačila) ter redko kupljena. Zlasti darila za otroke so bila najpogosteje boljši zajtrk ali kosilo. »… pa jajček si dobil, pečen jajček, to je bil praznik, jajček je bil, če si bil bolan, al pa fajn priden, pa za rojstni dan.« Darila so postala obvezna sestavina rojstnodnevnega praznovanja v vseh družbenih slojih, med odraslimi in predvsem otroki, šele v sedemdesetih letih. V tem obdobju se tudi množično začnejo domače rojstnodnevne zabave za otroke, kjer vsi povabljeni slavljenca obdarujejo. »Začelo se je takrat s temi plišastimi igračami – od opic, slonov, medvedov,… « Darila so bila (in so še vedno) odvisna od tega, komu so namenjena, za kakšno priložnost, kdo je darovalec, pa tudi od »modnih trendov«. Po mnenju sogovornikov obstajajo primerna, »nevtralna darila, s katerimi enostavno ne moreš pogrešit« ter darila, ki jih ne smeš podariti. Kot prva navajajo rože in knjige, neprimerna pa so igrače-orožje za otroke, nož za odrasle. »Jst ne bi recimo nikol stenske ure dala za darilo.« Otroci se med sabo obdarujejo z igračami in šaljivimi darili (skodelicami, majicami ali drugimi predmeti s šaljivimi napisi). Pri obdarovanju se ustvari dolžnost recipročnosti. »Jaz trdim, da je darilo kameri ga tistega, ki ga dobi, ker ni rečeno, da ti je všeč, pa še moralno te obvezuje: dobim darilo ga rojstni dan, s tem sem obvezan, da tej osebi tudi jaz vrnem darilo.« Za večino je najpomembnejši način obdarovanja. »Darilo je zame stvar počutja tisti trenutek. Nimam velikih želja ga darilo. Merilo je zame predvsem, koliko ima človek sreče, da zadane pravi trenutek.« »Ni pomembna vrednost darila. Če zadaneš pravega za 5 tolarjev, bom bolj vesela, kot drucga za 50 jurjev.« Darilo tudi označuje osebo, ki ga podari. »Darilo je stvar mojega okusa. Tisto, kar sama ne bi marala, ne bi nikomur dala. Jst tisto kupim, kar je tud men všeč, moraš pa seveda tudi človeka poznat.« »Darilo ni materialna stvar, ko sem bla majhna, pa je bilo seveda pomembno, da sem čim več dobila. Dostikrat sem bila razočarana, če mi kaj ni bilo všeč.« Za otroke pa je darilo drugačne vrste obveza. Starši od njih v zameno pričakujejo ubogljivost in poslušnost, da si tako »zaslužijo darilo.« »To je bilo tud izsiljevanje, vsaj en dan prej si moral biti priden.«